Kako je v današnjih časih biti ravnatelj?

Delo ravnatelja ima svoje značilnosti. Poleg tega, da skrbiš, si tudi odgovoren za vse. Delo je dinamično že zato, ker kot ravnatelj prihajaš v stik z različnimi ljudmi, usklajuješ različne interese in potrebe. Komuniciramo preko različnih medijev, živimo čas hitrih premikov, odločitev in odgovorov.

Kakšne pa so današnje generacije?

V šolo prihajajo precej drugačne generacije od tistih, ki smo jih bili navajeni v preteklosti oz. kot so bile takrat, ko sem šele pričenjal svoj profesionalno pot. Enako je tudi z učitelji, prav tako s starši. Zato je potrebno spremljati aktualno dogajanje, biti hiter pri iskanju odgovorov na vse izzive, ki jih prinaša življenje. Kot ravnatelj moram biti zelo strpen, racionalen in uravnotežen, obenem pa prožen, saj se stvari hitro spreminjajo. Poleg tega je delo ravnatelja stalno pod drobnogledom in pod budnim kritičnim očesom, ki vedno ve, kako bi se kakšno stvar dalo narediti še bolje.

Koliko kadra zaposlujete in kakšna je njegova struktura?

Trenutno imamo 142 zaposlenih, vendar se število vseskozi malo spreminja. Večino zaposlenih predstavljajo pedagoški delavci, zato je tudi izobrazbena raven precej visoka. Struktura kadra se počasi, a vztrajno spreminja. Starejša generacija učiteljev se upokojuje ali se na to pripravlja. Prihajajo mladi, motivirani učitelji z različnimi dodatnimi znanji in profesionalno dobro pripravljeni na čas, ki ga živimo. Njihova prednost je v prožnosti in mladostni energiji in tako skupaj s starejšimi sodelavci, ki jih poleg znanja odlikujejo bogate izkušnje, tvorijo močan in profesionalno odličen kolektiv.

Kakšen se vam kot ravnatelju zdi slovenski šolski sistem?

V primerjavi z ostalimi sistemi v evropskem prostoru ga nekako ne gre primerjati, a je dokaj soliden. Imamo trden okvir rednega programa in tudi ustrezno nadgradnjo v razširjenem programu. S postopno uvedbo devetletne osnove šole in z vsem, kar je program prinesel, izbirne predmete, vključevanje vseh otrok v šolo, možnosti prožnega prilagajanja organizacijskih modelov itd., se je Slovenija na področju izobraževanja formalno zelo približala evropskim standardom. Tudi po dveh desetletjih programa devetletne osnovne šole nismo naredili celovite analize programa, da bi videli, kje moramo kaj odvzeti, kaj dodati ali kaj popraviti. Občasno spreminjamo učne načrte ali jih dopolnjujemo, skušamo opredeliti neko izobraževalno paradigmo, vedno pa je to bolj pod vplivom nekega trenutnega navdiha vsakokratne oblasti. Kljub temu ugotavljamo, da so naši učenci tudi v evropskem prostoru s svojim znanjem zelo konkurenčni. Na različnih tekmovanjih iz znanja učenci izkazujejo visoko stopnjo znanja, prav tako pa smo bili v zadnjih letih vključeni v raziskave številnih inštitucij tako na področju matematike in naravoslovja kakor tudi znanja tujih jezikov. Vedno smo bili zelo visoko uvrščeni.

V okviru razvojnega projekta, ki se pod vodstvom Zavoda RS za šolstvo ukvarja s kompetenčnim pristopom k načrtovanju vzgojno-izobraževalnega dela, smo ena izmed tridesetih razvojnih šol v Sloveniji.

Katere vrednote vas vodijo v življenju. Katerih načel se držite?

Vrednote so nekaj, kar se spreminja na tretjo generacijo in še to zelo počasi. Zato zagotovo v sebi nosim še nekaj vrednot svojih prednikov, saj smo sorodstveno zelo povezani. Sčasoma sem razvil tudi kakšno novo iz drugega kulturnega okolja, ki pa je zato še toliko bolj pomembna. Imam privzgojen močan čut odgovornosti, tako za svoja ravnanja, svoje delo, kakor tudi do vseh, s katerimi sem v nekem aktivnem odnosu. Podzavestno se držim starega Konfucijevega rekla »Ne stori drugemu, kar nočeš, da bi drugi storili tebi,« zato pri svojih odločitvah vedno razmišljam tudi o etičnih in moralnih dilemah. Zelo so mi pomembne vse tiste vrednote, ki me gradijo, bogatijo. Mednje spadajo tudi spoštovanje tradicije in kulturnega izročila, ki mu nekako pripadamo v evropskem prostoru.

Ste kdaj v svoji karieri naredili kaj, kar ste obžalovali?

Vedno sem se v vsakem takem odnosu veliko naučil pa tudi sam prispeval marsikatero dobro rešitev. Ob vsem tem sem se tudi profesionalno razvijal, kar mi je in mi še vedno koristi pri mojem delu. Moja karierna pot, ki jo vidim bolj kot premikanje na horizontalni ravni, je precej pestra in mi v različnih vlogah ponuja veliko možnosti za strokovno, profesionalno in osebno rast, zato nekako ne najdem ničesar, kar bi morebiti obžaloval.

Ste kdaj komu naredili krivico, ki vas spremlja v življenju?

Nekako tudi ni v moji naravi, da bi komu zavestno škodoval, prav tako tudi ne gojim zamer, saj pravijo filozofi, da zamera obremenjuje tistega, ki jo nosi s seboj. Seveda pa to ne pomeni, da si ne zapomnim slabih izkušenj. Že prej sem dejal, da sem pozitivno naravnan človek in načeloma sem se v življenju z ljudmi dobro razumel. Tudi kot učitelj z učenci nisem imel konfliktov, prav tako ne s sodelavci. Verjetno je kje kdo, ki mu vse moje odločitve niso všeč, ker jih pač presoja z njegovega zornega kota in z vidika njegove vloge. Trudim se premisliti odločitve tako, da jih za vse sprejemam enako tudi kadar gre za neprijetne odločitve, da se lahko, kot včasih rečem, zjutraj še vedno pogledam v ogledalo. Če sem komu nehote naredil kakšno krivico, mi je seveda žal, ampak zaenkrat za nobeno tako ne vem, zato me to ne obremenjuje.

Kaj menite o gradnji nove osnovne šole v Trebnjem?

Zgodba znana skoraj vsem, da imamo v OŠ Trebnje že nekaj let veliko prostorsko stisko, ki jo rešujemo tako, da smo za nekaj oddelkov pouk uredili kar na CIK-u. Ta en oddelek smo uredili učilnico v prostorih nad garažo pri šolski telovadnici in uporabili  tudi vse možne prostore v šoli. Tako je bil že skrajni čas, da se načrtuje širitev vzgojno-izobraževalnih kapacitet šole, in sicer v obliki razširitve, ali pa v obliki nove šole. Kratkoročna rešitev bo gotovo tudi razširitev podružnične šole v Dolenji Nemški vasi in s tem prostorska razbremenitev matične šole. Seveda pa bo taka rešitev prinesla tudi precej organizacijskih sprememb, s katerimi se bomo soočali v naslednjih letih.

Se vam zdi dobra umestitev v prostor in če ne, zakaj ne?

O novi šoli in njeni umestitvi v prostor ne vem veliko, neformalno sem seznanjen samo o tem, da je Občina uvrstila sredstva v proračun za nakup zemljišča za novo šolo. Verjetno je potrebno s prostorskega vidika predvideti, tudi kje so načrtovane nove stanovanjske soseske, saj je umeščenost šole v neko okolje potrebno pogledati tudi v povezavi s širitvijo naselja in z ostalo infrastrukturo. Ampak, kot rečeno, veliko informacij v zvezi s tem nimam.

Kako vi kot ravnatelj vidite novo šolo? Kaj pričakujete?

Kot sem rekel, predvidevam, da se z načrtovanjem nove šole izvaja tudi premislek o tem, kje in kako bo umeščena, kateri del naselja ali pa naselij bo pokrivala, kakšna telovadnica oz. športna dvorana bo stala ob šoli glede na to, da je naša telovadnica v celoti zasedena z dejavnostmi in še o marsičem. Pričakujem, da bo v zvezi z umestitvijo šolske in športne infrastrukture v širši prostor Trebnjega opravljen temeljit premislek in pripravljen celovit koncept, ki bo morda tudi začrtal neke skupne smernice, ki bodo v nadaljevanju zagotavljale uravnotežen in celovit razvoj in tudi delo obeh šol.

Imate pogum in vizijo?

Imam vizijo in pogum, da jo udejanjam. Vsekakor je oboje precej povezano, dodamo pa lahko še vztrajnost pri soočanju z ovirami in s težavami, predanost ideji oz. zastavljenemu cilju, sodelovanje z vsemi, ki lahko kaj pomagajo na poti k udejanjanju vizije ipd. Z vizijo nekako opredelimo, kam si v prihodnosti želimo priti. Pot do tega pa je seveda glede na to, kaj vse te lahko na tej poti doleti, dolga in zelo zavita. Podobno je bilo v preteklem letu, ko sem ob uvedbi izrednih razmer kolegom predstavil situacijo in načrt, kako se bomo lotili dela na daljavo in se soočili z novo realnostjo, na katero smo bili vsi precej slabo pripravljeni. Menim, da so mi kolegi zaupali tudi zato, ker sem izražal neko trdnost v odločitvi, da naredimo vse, kar je potrebno kljub velikemu nelagodju ob srečanju z epidemijo in z negotovo situacijo.

Imate družino, otroke. Ste morda strog starš?

Moja družina je postala že razširjena, kar je seveda super. Imam sina in hčerko, ki sta se že osamosvojila. Sin ima tudi že hčerko in sina, torej imam že vnukinjo in vnuka, ki sta pravi zaklad. Hčerka in njen partner pa si postopoma ustvarjata novi dom.

Kot starš sem deloval bolj v smislu rekla, da je dober starš enako kot dober učitelj, vedno malce siten. Z obema otrokoma sem se vedno dobro razumel in jima skupaj z ženo stal ob strani tako pri uspehih kakor tudi pri neuspehih. Oba sta v šoli odgovorno delala in prišla do želenih poklicev.

Kakšno otroštvo ste imeli?

Oba moja starša sta bila sicer zaposlena, vendar smo veliko časa preživeli skupaj. Skupaj z nami je v družini živela tudi babica, ki je bila moja pomembna učiteljica življenja. Zgodb iz njene mladosti, vojnega časa in kmečkega dela, ki mi jih je pripovedovala, se še danes spominjam. Starša sta prihajala iz velikih kmečkih družin, zato smo imeli zelo razvejano sorodstvo, s katerim smo bili zelo povezani. S sorodniki smo se družili ob različnih priložnostih, pri delu, ob gradnji hiš, ob praznovanjih ipd. Sam sem poletne počitnice preživljal pri stricu na kmetiji, kjer smo sicer otroci morali kar precej pomagati pri kmečkih opravilih, ampak je vedno ostalo tudi veliko časa za igro, za raziskovanje in tudi za našo razposajenost. To je bilo zelo lepo obdobje, v katerem sem se tudi veliko naučil.

Menim, da smo znotraj dogovorjenih pravil imeli tudi veliko svobode. Naše najpogostejše otroško igrišče je bila neposredna okolica doma, pripomočke za igro smo si pogosto izdelali sami, razen nekaj redkih in dragocenih igrač, ki sem jih imel in ki smo si jih s prijatelji odgovorno delili.

Tudi v šolo sem rad hodil in se družil z vrstniki, saj smo živeli v soseski, ki je nastala na novo in kjer je bilo veliko mladih družin. Nikoli nam ni bilo dolgčas.

Kako gledate na otroštvo sedanje generacije?

Ko gledam sedanje generacije otrok in njihovo življenje, se moje prepričanje o lepem otroštvu še bolj utrjuje. Občutek imam, da imajo danes nekateri otroci preveč strukturirano otroštvo, kjer je vse načrtovano od odhoda v vrtec ali šolo do dejavnosti v popoldanskem času in med vikendom. Drugi spet so morda preveč prepuščeni sami sebi, nimajo take podpore staršev, kot bi si jo želeli − pa ne samo zato, ker staršem ne bi bilo mar, ampak tudi, ker tega ne zmorejo. Mnogi otroci imajo digitalne igrače, telefone, doma imajo vsi televizijske sprejemnike, morda celo dva, oblačil toliko, da jih sploh ne prepoznajo, ko jim jih pokažemo, kadar jih pozabijo v šoli, mnogi pa lahko to samo opazujejo. Digitalni svet pritiska na mladostnike s svojimi objavami in »všečkanjem«, ki je postalo sredstvo za samopotrjevanje. Že otroci so obremenjeni z nekimi idealnimi podobami, ki se jim želijo približati, napake in neuspehi so skoraj nedopustni, saj pozabljamo, da so sestavni del odraščanja in priprave na življenje. Torej zdi se mi, da otroštvo sedanjih generacij ni tako preprosto, kot je bilo naše.

Vam dobro uspeva krmariti v teh težkih časih?

Čas, ki ga živimo in družbena klima, v kateri trenutno smo, nista najbolj zdrava. Tako v fizičnem kakor tudi čisto v duševnem smislu. Nič ni narobe z različnimi pogledi in različnimi mnenji, ti samo bogatijo, ko pa jih ne zmoremo sprejemati, še manj tolerirati, takrat pa postane nevarno. Seveda imam na družbeno situacijo tudi svoj pogled, vendar se pri svojem delu opiram predvsem na dosledno spoštovanje formalnih okvirov, upoštevanje stroke pri iskanju najboljših rešitev in profesionalno udejanjanje le-teh,  vse to pa ob racionalnem razmisleku in dodajanju ščepca zdrave kmečke pameti. Izvajanja ukrepov in vsega, kar je s tem povezano, evidentiranje okužb, obveščanje NIJZ, obveščanje staršev o izvajanju učenja na daljavo, priprava nadomeščanj, organizacijske spremembe, medsebojno usklajevanje in še mnogo drugih stvari terjajo veliko časa. Zaradi tega za mnoge učitelje, še posebej pa za moje pomočnice in zame ni brezskrbnih vikendov. Ves čas smo v stiku, ves čas komuniciramo in sproti urejamo vse spremembe.

Maske, razdalje, sedaj še testiranja. Kako mine nek povprečen šolski dan?

Dan se začne s klicem pred sedmo uro, da je šolski avtobus prehitro zapeljal s postaje in ga učenci zaman čakajo. Pred vrati tajništva čakajo učenci, ki nimajo obrazne maske in so jo prišli iskat. Pomočnice ravnatelja urejajo nadomeščanje nenapovedanih odsotnosti in prerazporejanje učiteljev v proste učilnice. Vmes se pojavi učenec, ki bi rad tester za samotestiranje, ker je svojega pozabil doma. V tajništvu zvoni telefon, starši obveščajo tajnico o odsotnosti njihovih otrok, ker se jim učiteljica ne javi. Seveda, ker je v razredu. Poštar s hitre pošte prinese novo zalogo mask in testerjev, ki smo jih naročili. Vmes se moj predal e-pošte polni z najbolj ugodnimi ponudbami za nakup zaščitnih sredstev, z različnimi vprašanji različnih deležnikov, z obvestili zavoda, ministrstva in različnih drugih inštitucij. Med pošto je obvestilo o pozitivnem PCR testu, kar pomeni odrejanje šolanja na daljavo za cel oddelek. Vse je treba pogledati, kaj izpolniti, odgovoriti in poslati. Hitim, ker sledijo delovni sestanki in v nadaljevanju videokonferenca z zavodom za šolstvo. Hišnik me obvesti, da je mrknila črpalka na centralni napeljavi, zato bo potrebna menjava, vem pa, da smo na tesnem z denarjem. Dan se pa niti še začel ni.

Kakšno je vaše sodelovanje s starši? So razumni in tudi razumljeni?

V celoti gledano imamo večino staršev, ki zelo racionalno sprejemajo šolo in dogajanje v zvezi z njo. Takšno je tudi naše sodelovanje. Tudi takrat, ko kdo od posameznih staršev s čim ni zadovoljen, ali izpostavi kakšno težavo, morebitni eksces, ki se je zgodil v šoli, najdemo skupni jezik. Sam vedno poudarjam, da imajo starši pravico in dolžnost skrbeti za svojega otroka in mu zagotavljati občutek varnosti. To pa pomeni, da to velja tudi za druge otroke, ne samo za njihovega. Včasih pri kakšnem konfliktu, ki ga starši želijo razrešiti, na to pozabijo.

Ko je bilo na podlagi novega odloka vlade potrebno vpeljati samotestiranje učencev v šolo, smo imeli kar nekaj nasprotovanja posameznih staršev, groženj z ovadbo ipd. Starši so se želeli osebno srečati z menoj, kar smo tudi naredili. Na srečanju so na konstruktiven in dokaj umirjen način izrazili svoje nestrinjanje, ampak žal v zvezi s samotestiranjem nisem mogel ničesar spreminjati, samo nekaj več časa sem jim dal, da so lahko sprejeli odločitev. Obenem sem seveda poudarjal, da so na drugi strani pa tudi starši, ki želijo varno okolje za svoje otroke.

Ste imeli inšpekcijski nadzor?

Res smo v preteklem tednu imeli izredni inšpekcijski nadzor na podlagi anonimne prijave o neupoštevanju določil odloka v zvezi s samotestiranjem učencev v šoli. Prijava je govorila o tem, da imamo dva učenca v šoli, ki se ne želita samotestirati, šola pa nič ne ukrepa. Inšpektor je na koncu, ko je pregledal vso dokumentacijo v zvezi z izvajanjem odloka in slišal vse naše odgovore, umaknil nadzor in izrazil pohvalo za naše konstruktivno in tudi do staršev racionalno delovanje. Kot vidite torej, moram res delovati zelo racionalno, ker sem v vsakem primeru odgovoren za vse.

Menite, da je težava tudi manjkajoča socializacija otrok, saj so radi v interakciji in drug z drugim prisotni v prostoru in času. Šola je vendarle živ organizem.

Sedanja situacija, ki jo živimo, je precej nenormalna. Zaman tolažba, da se človek na vse navadi. Seveda se prilagodi, da lahko kolikor toliko normalno živi, ampak vse to deluje na nas stresno in šele v prihodnjih letih se bodo pokazale vse posledice. Šola je narejena za ljudi, zato je šola brez učencev in učiteljev samo prazna hiša. Učenje se res dogaja v glavi in ne v razredu, ampak šola je prostor, ki je narejen zato, da lahko v njem vzpostavljamo takšne pogoje, ki pripomorejo k temu, da se prične dogajati učenje. Zato je prazna šola najbolj žalostna šola.

Zato ne gre samo za interakcijo, gre tudi za sobivanje, soodgovornost, za razvijanje odnosa do skupnih pravil, za samoregulacijo in učenje življenja v skupnosti, obenem pa tudi za medsebojno učenje, izmenjavo izkušenj, občutkov, idej, strahov, torej za cel skupek stvari, ki se vsakodnevno dogajajo znotraj vsake skupine. Vse to bomo  morali nadoknaditi.

Šola naj bi v 21. stoletju vedno bolj izgubljala avtoriteto. Menite, da je kaj na tem, ali gre bolj za floskulo.

Pogosto imamo v mislih predvsem takšno avtoriteto v šoli, ki ji jo je dajala vsakokratna oblast, da je preko šole lahko v družbo vpeljevala usmeritve, s katerimi je dolgoročno želela vplivati na ljudi. Zagotovo se je nekaj tega še ohranilo, ampak šola mora biti sposobna odgovoriti na izzive časa, ohranjati aktualnost, svežino, povezanost z okoljem in družbenim dogajanjem, da lahko ohranja pomembno mesto v človekovem življenju. Šola bo v prihodnosti svojo avtoriteto lahko gradila predvsem na tem, da bo ponudila visoko usposobljene učitelje, ki bodo znali pomagati učencem pri odkrivanju in razvijanju njihovih interesov in močnih področij. Pri tem se je potrebno zavedati, da ima tudi šola 21. stoletja svoje omejitve in težko odgovarja na vse individualne potrebe, ki jih morda imajo posamezniki.

Vaše želje in voščilo vsem učencem, učiteljem in staršem ob koncu leta.

Morda je sedanja situacija tudi za kaj dobra. Morda nam je pokazala, kako lepo je, če smo lahko skupaj, če smo zdravi, če lahko gremo, kamor se nam zahoče in kako so lepe nekoč čisto samoumevne stvari, ki nam jih ta čas jemlje.

Zato vam želim predvsem trdnega zdravja, saj se šele potem lahko človek veseli vseh drugih stvari. Uživajte v druženju z vašimi najbližjimi, s prijatelji, skupaj z njimi se veselite vseh drobnih stvari in ne pozabite, da življenje niso trenutki, ki so minili, ampak trenutki, ki smo si jih zapomnili. Srečno.

Mojca Smolič