V sklopu koalicije DEMOS je na prvih povojnih volitvah leta 1990 njegova stranka Krščanskih demokratov prejela največ glasov. Rezultati so mu bili pokazatelj za prevzem vodstva slovenske vlade, ki je slovenski narod popeljala do plebiscita 23. 12. 1990 in državne samostojnosti, ki je bila razglašena 25. junija 1991 − uspešno ubranjena po desetdnevni vojni proti Jugoslovanski ljudski armadi.

16. maja 1990 je prisegla prva demokratično izvoljena Vlada Republike Slovenije, katere predsednik ste bili. Istega dne se je pričela izvajati razorožitev Teritorialne obrambe RS, s katero je oblast v Beogradu hotela preprečiti našo osamosvojitev. Kakšni so spomini na tiste dni, ko je bila na čelu vaša vlada?

Na tisti čas posebne politične in zgodovinske gostote imam lepe spomine. Zmage DEMOS-a s programom samostojne in demokratične države smo se aprila 1990 močno razveselili. S prevzemom zakonodajne in izvršilne oblasti so bili prvič izpolnjeni politični pred/pogoji za izvedbo osamosvojitve. Vlada je prevzela pri tem ključno politično odgovornost.

Če je kdo 16. maja, na dan izvolitve vlade, sanjal, se je ob razoroževanju teritorialne obrambe gotovo zbudil in se zavedel, da pot do lastne drżavnosti ne bo lahka. Z obrambnimi pripravami smo začeli naslednji dan. Tako smo lahko en teden pred plebiscitom decembra 1990 pokazali prvi postroj slovenske vojske, zato smo bili ob napadu JLA na Slovenijo ob proglasitvi drżave pripravljeni in zato smo zmagali. Igra je bila zelo resna, tudi tvegana, vendar prav vodena in uspešna. Poleg obrambe se je bilo treba pripraviti tudi gospodarsko, poskrbeti za oskrbo, denar, delati za mednarodno priznanje itd. Ponosen sem, da sem zbral spomladi 1990 ekipo, ki je bila kos zgodovinski nalogi in uresničila najvišji politični cilj slovenskega naroda.

Z bitko pri Medvedjeku oz. na tedanji hitri cesti iz Novega mesta proti Ljubljani je 28. junija 1991 izbruhnil spopad med jugoslovansko vojsko in Teritorialno obrambo RS in z njim je bil preprečen prihod jugoslovanskih oklepnikov v Ljubljano.

Ob napadu JLA na Slovenijo je Dolenjska doživela poseben ognjeni krst, najprej na Medvedjeku, potem še v Krakovskem gozdu. Ko padajo smrt sejajoče kasetne bombe, ni šale. Blokada tankovske kolone pri Medvedjeku je bila za našo obrambo velikega vojaškega pomena. Fantje in možje, iskrena hvala za vašo korajžo v borbi za čast in svobodo samostojne slovenske države.

Kako kot osamosvojitelj in prvi predsednik slovenske vlade gledate na Slovenijo, njen razvoj in gospodarstvo danes?

Vlado sem prevzel v času, ko je padalo gospodarstvo z minus 8 %, stotine podjetij je bilo pred stečajem, Srbija je blokirala slovensko blago, k temu je bilo helicon umetne zaposlenosti. Z novimi okvirnimi pogoji gospodarjenja smo pomagali gospodarstvu, da je že leta 1993 doseglo več kot 3 % rast, ki je trajala več kot deset let.

Slovenija se je uvrstila na politični zemljevid sveta, vstopili smo v OZN, v EZ, v NATO itd. Postali smo subjekt s svojo voljo in odgovornostjo. Veliko smo dosegli, še več pa bi, če bi se prej poslovili stari vzorci obnašanja in strukture moči, ki so nastale v nedemokratičnem času. Trdim, da naša demokratična tranzicija še ni dokončana. Ponosen sem na podjetja, ki so uspela v svetovnem merilu in vodijo na svojem področju globalizacije.

Kaj menite, kakšna prihodnost se nam obeta?

Želim si prihodnosti v skladu z načeli naše ustave in v skladu z vrednotami osamosvojitve, ki je bila izvedena v dobro vseh. Če bi volili tiste, ki bi radi spet prerazdeljevali ustvarjeno, bi ponavljali vajo, ki se ni izšla. Revolucija prerazadeljuje moč in lastnino, ne ustvarja pa skupnosti, ker temelji na konceptu sovražnika. Čim bolj bomo ustvarjali sožitno skupnost, ki jo bodo povezovali novi skupni cilji, tem lepše bo živeti v Sloveniji. Delitve nam jemljejo energije. Da se da kaj doseči skupaj, smo pokazali pred tridesetimi leti. Sloveniji želim duha, s kakršnim smo se osamosvajali. Glede prihodnosti Slovenije sem kljub sedanji napetosti optimist. Prepričan sem, da bodo novi rodovi ponotranjili osamosvojitev in se domoljubno ter demokratično lotili novih velikih projektov v skupno dobro.

Predsedovanje. Je to za nas dobra priložnost?

Slovenija je leta 2008 predsedovala EZ kot prva med novimi državami članicami in dobila za to visoko oceno. Zakaj je ne bi tudi tokrat? Čas krize je prilika za nove ideje.

Lepo lahko izkoristimo priložnost s konferenco o prihodnosti Evrope, katere glavni del se bo dogajal med našim predsedovanjem. Podpiram zamisel vlade, da se posveti razpravi o razlikah med  Zahodno in Srednjo Evropo glede ključnih vrednot in načel.

Gotovo lahko prispevamo tudi k bolj strateškemu razumevanju širitvene perspektive držav Zahodnega Balkana.

Je trenutna vlada dovolj dobra za korak naprej?

Ta vlada je zapolnila prostor, ko je prejšnja vlada sama odstopila. Nasledila je zelo zahtevno situacijo, ne samo na zdravstvenem področju. Če ne bi ta vlada ravnala prav, danes ne bi bili v vrhu drżav z najboljšimi gospodarskimi perspektivami. Premaknile so se zadeve v gradbeništvu, v sociali in Slovenija je spet krenila naprej. Imamo jasen načrt za predsedovanje EZ.

Kaj bi dejali o trenutni politični komunikaciji?

Ne maram komunikacije s stisnjemi zobmi. Tako polarizirani še nismo bili. Doživeli smo pozive k nasilju, celo nasilje samo.  V tem ne uživam. Pred tridesetimi leti smo menjali režim in drżavo, a smo se lažje pogovarjali in se za kakšne zadeve s takratno opozicijo tudi dogovorili. Pogrešam višjo politično kulturo. Skrbi me kakovost naše medsebojnosti. Različnost lahko bogati, razdeljenost pa ne. Če ni medsebojnega spoštovanja, tudi ne more biti sproščenega sožitja, sodelovanja − kaj šele veselega praznovanja.

 Kljub svoji upokojitvi ste še vedno aktivni. Kaj vas bogati in sprošča?

Uradno sem upokojen, dela imam pa, kolikor hočem in se ne počutim upokojenca.

Zdi se mi, da sem šele sedaj politično res dozorel. Pomagam tistim, ki jih moje znanje zanima.

Ste še vedno vnet fotograf in čebelar?

Zadnje čase ne čebelarim, fotografiram pa precej.

Dolenjska, zibelka vaše mladosti. Se radi vračate?

Kako bi brez Dolenjske!? Hodim meditirat na parcelo, na kateri sem se rodil in ugotavljam, da nisem od tam nikoli zares odšel. Dolenjska me je zaznamovala, mi dala vse bistveno za življenje, tudi veliko glasov, da sem lahko prevzel odgovorno nalogo.  Hvaležen sem ji za to in iz tega bom živel, dokler bo taka volja neba.

Gospod Lojze Peterle je veliko pripomogel k razpoznavnosti Slovenije, vzpostavljanju diplomatskih odnosov v svetu in tudi Evropski skupnosti.

Njegov doprinos  je zelo velik tudi za Slovence izven meja Republike Slovenije. Kot zunanji minister Republike Slovenije je bil pobudnik ustanovitve mešane italijansko-slovenske kulturno-zgodovinske komisije. V Državnem zboru Republike Slovenije je velikokrat vodil Komisijo za evropske zadeve.  Bil je glavni ustanovitelj sedanje stranke Nove Slovenije - Krščanski demokrati. Ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo je bil na evropskih volitvah leta 2004 izvoljen v Evropski parlament. Kasneje je bil tja potrjen še trikrat, vse do leta 2019, ko ni več kandidiral. Bil je tudi podpredsednik Evropske ljudske stranke, ki ima v Evropskem parlamentu največjo poslansko skupino. Zaradi velikih zaslug na mednarodni ravni je Lojze Peterle prejel številna mednarodna kakor tudi domača priznanja.

Tako je prejel najvišje državno odlikovanje v Republiki Sloveniji, častni znak svobode Republike Slovenije. Od leta 2008 je častni občan Občine Trebnje, od leta 2018 pa tudi častni občan Občine Mokronog-Trebelno. Ostaja zvest domačemu, rojstnemu okolju, ljudem in vsem dogajanjem, ki jih z veseljem podpira in se jih udeležuje. Svoje redno delovno okolje je zamenjal za upokojenskega, a žal mu še vedno primanjkuje časa.

Na najino snidenje se je pripeljal kar s kolesom, rekoč, da mu je najlažje, najhitreje, istočasno pa poskrbi še za svojo fizično aktivnost. S svojo srčno kulturo, spoštovanjem, s katerim pristopa do vseh ljudi, pa riše nasmehe in zadovoljstva na obraze ljudi.

Želimo, da mu zdravje dobro služi še na mnoga leta!

Mojca Smolič