Jože Bevc,vinar iz Dolenje Dobrave pri Trebnjem, je na velikem mednarodnem vinskem tekmovanju Great American International Wine Competition 2025  v maju osvojil zlato medaljo za penino rumeni muškat in srebrno medaljo za rose penino. A za njim ne stojijo le nagrade. Stoji življenjska zgodba, prežeta z ljubeznijo do narave, vinske trte in ustvarjanja.

Gospod Bevc, vaša pot vinarstva traja že desetletja. Kako se je vse skupaj začelo?

Zame vino nikoli ni bila odločitev, ampak pot. Vinograd je imel že moj oče in jaz sem v njem odraščal. Trta je bila del našega vsakdana, del družine. Že kot otrok sem čutil, da ima vinograd neko posebno energijo. Takrat tega seveda nisem znal ubesediti. Danes pa vem, da se je tam rodila moja navezanost in ljubezen do trte ter samega vina. Ko sem kasneje nadaljeval delo, sem čutil odgovornost ne le do zemlje, ampak tudi do tradicije.

Pogosto poudarjate, da je trta za vas živo bitje. Kako se ta odnos kaže v praksi?

Trta ni nekaj, kar lahko obravnavaš tehnično ali rutinsko. Če jo vidiš zgolj kot sredstvo za pridelek, boš dobil le povprečje. Jaz jo dojemam kot živo bitje, ki ti vrača toliko, kolikor ji daš. V vinograd hodim z občutkom. Poslušam naravo, opazujem vreme, poganjke trte, vitice, listje in tudi samo grozdje. Pomembna mi je prav vsaka faza rasti trte. Odločitve o delu in negi trte se ne sprejemajo po knjigi, ampak po občutku. In ta občutek pride le, če si z vinogradom povezan.

Kaj za vas pomeni kakovost vina?

Kakovost ni samo okus ali vonj. Kakovost je iskrenost. Vino mora povedati zgodbo letnika, zemlje in človeka, ki stoji za njim. Če v vino ne vložiš srca, bo prazno. Sam vse jemljem zelo osebno. Vsak letnik, vsako steklenico. Ko nekdo okuša moje vino, okuša del mene. To ni fraza, to je dejstvo.

Kateri sorti vas najbolj zaznamujeta?

Chardonnay in rumeni muškat. Obe sorti sta izjemno izraziti, a hkrati zahtevni. Ne dopuščata bližnjic. Poleg tega imam posebno spoštovanje tudi do predikatnih vin. V mojem arhivu je več kot 30 različnih vin. Nekatera še zorijo. Tudi vino za svojo kakovost potrebuje čas, v katerega verjamem. Najboljše stvari potrebujejo potrpežljivost in čas.

Penine so postale vaša prepoznavnost. Od kod ta strast?

Pred več kot dvajsetimi leti sem na biotehniški fakulteti opravljal izpit Degustator 2. Profesor dr. Mojmir Wondra je takrat izrekel stavek, ki mi je dal misliti: »Dolenjci imate dobro vino, a nimate poguma za penine.« Ta stavek me je izzval. Ne iz trme, ampak iz želje, da dokažem, da imamo tudi znanje, voljo in pogum. Penina je zame simbol drznosti. Zahteva natančnost, čas in vero vase.

In kdaj ste s peninami prvič odšli na tekmovanje?

Pred dvajsetimi leti sem začel z izdelavo penin. Po štirih letih sem se prvič udeležil tekmovanja Festival penin v Portorožu, kjer sem sodeloval približno pet let. Nato me je pot ponesla v London, kjer so moje penine redno prejemale najvišje ocene in se uvrščale v sam vrh.

Leta 2024 sem se odločil za udeležbo na svetovnem mednarodnem vinskem tekmovanju Great American International Wine Competition v New Yorku, kjer sem za penini rosé in rumeni muškat prejel bronasto in srebrno medaljo. Na isto tekmovanje sem se odpravil tudi lansko leto in med 1.920 vzorci z vsega sveta osvojil zlato medaljo za penino rumeni muškat in srebrno medaljo za penino rosé.

Kako ste ponovno doživljali uspeh v Londonu?

Zelo čustveno. Ko stojiš ob boku najboljših vinarjev sveta in dobiš potrditev, da je tvoj izdelek prepoznan na svetovni ravni, te prevzame hvaležnost. Spomniš se vseh let dela, vseh dvomov, tudi odrekanj, in ugotoviš, da medalja ni cilj. Je potrditev poti. Predvsem pa dokaz, da tudi majhen vinorodni okoliš lahko stopi v sam svetovni vrh.

Po kateri metodi pridelujete penine?

Delam izključno po klasični oziroma šampanjski metodi. To je počasna pot, a edina prava, če želiš globino in eleganco. Vedno izhajam iz najboljše surovine, saj verjamem, da iz povprečja ne moreš ustvariti nekaj vrhunskega. Posebej blizu so mi suhe penine, ker so iskrene in vsestranske.

So penine za življenje, ne le za posebne priložnosti.

Vaše penine nosijo imena družinskih članov. Kakšen pomen ima to za vas?

Ogromen. Družina je del moje zgodbe in brez nje te poti ne bi bilo. Poimenovanja niso marketinška odločitev. So izraz hvaležnosti. Vsaka penina nosi del naše skupne poti. Manjka mi le še penina z imenom vnuka, saj to vidim kot simbol nadaljevanja prihodnosti.

Tudi v okviru lanske prireditve 53. Teden cvička ste prejeli številna priznanja in nagrade.
Res je. Na ocenjevanje sem oddal devet vzorcev: modro frankinjo barrique letnik 2020, sauvignon suhi jagodni izbor letnik 2009, zlato penino letnik 2022, renski rizling letnik 2024, chardonnay jagodni izbor letnik 2020, penino Gold letnik 2024, rumeni muškat letnik 2024 in sauvignon letnik 2024. Strokovna komisija mi je ob ocenjevanju podelila tri velike zlate medalje, preostali vzorci pa so prejeli srebrna in bronasta priznanja.

Vaša vinska klet ni le estetsko dovršena, temveč tudi zelo osebna.
Klet je moj drugi dom. Vanjo vlagam ideje, znanje in čustva. Gradim z naravnimi materiali, pogosto iz tistega, kar drugi vidijo kot odpad – korenine vinske trte, kamen in les. Vsak element nosi svojo zgodbo. Klet mora imeti dušo. To ni prostor za razkazovanje, temveč prostor za druženje, pogovor, tišino in predvsem za spoštovanje vina.

Kaj vam pomeni vino v širšem smislu?

Vino je del kulture, obreda, kulinarike. Vino nas uči potrpežljivosti, spoštovanja in povezuje ljudi. V kleti se usedemo, si pogledamo v oči, se pogovorimo, kdaj kaj zapojemo in se veselimo. Predvsem pa si vzamemo čas. Tega danes manjka.

Kako bi strnili svojo filozofijo vina?

Vino je ljubezen v tekoči obliki. Če tega ni, je vse drugo zaman. Medalje pridejo in odidejo.

Občutek, da si ustvaril nekaj iskrenega, dobrega, pa ostane. Če nekdo ob kozarcu mojega vina začuti toplino, mir ali spomin, vem, da sem dosegel svoj namen.

Zgodba Jožeta Bevca ni zgodba o hitrem uspehu, temveč o poti, ki se gradi počasi, z veliko potrpežljivosti in globokim spoštovanjem do narave. Njegova vina in penine niso rezultat trendov, temveč osebnega odnosa do vinske trte, zemlje in časa.

Vsaka steklenica nosi del njegovega značaja. Mirnost, predanost in iskrenost.

Mednarodna priznanja, osvojena v Londonu, so potrditev, da se tudi zunaj velikih vinarskih regij lahko rodijo vrhunske zgodbe. A za Jožeta Bevca medalje niso cilj, temveč posledica pravega odnosa do dela. Njegovo mišljenje temelji na prepričanju, da vino nastane že v vinogradu.

Tam, kjer se človek poveže z naravo in jo zna poslušati.

V času, ko se svet vrti vse hitreje, Bevc ostaja zvest ročnemu delu in osebnemu stiku z naravo, vinsko trto in na koncu z vrhunskim pridelkom. Njegova klet ni zgolj prostor zorenja vina, temveč prostor srečevanj, pogovorov in kulture pitja.

Prav v tem se skriva bistvo njegove zgodbe. V razumevanju vina kot veznega člena med ljudmi, preteklostjo in prihodnostjo.

Jože Bevc dokazuje, da vrhunsko vino ne potrebuje velikih besed, temveč resnično ljubezen.

In prav ta ljubezen je tista, ki jo je mogoče začutiti v vsakem kozarcu njegove žlahtne kapljice.

Mojca Smolič
Foto: Mojca Smolič in osebni arhiv Jožeta Bevca