Logo MojaObčina.si

Trebnje

JUTRI
22°C
16°C
PET.
27°C
16°C
3623

gospo Justino Meglič.

Justina je bila rojena 9. marca, 1936 leta v Gorenjem Medvedjem selu in od vseh otrok v družini je živa samo še ona. Kljub temu, da ji življenje že od malih nog ni prizanašalo, se vseeno rada spominja takratnih dni.


Kakšni so vaši spomini na mladost?

Dela nam ni manjkalo in prav vse je bilo treba podelati na roke, saj strojev ni bilo. Zemlje smo imeli preko 30 ha. Vsega je bilo veliko; od travnikov, gozda, njiv do vinograda in vse smo obdelali. Na domačiji je danes bratov sin z ženo in s sinom. Osnovno šolo sem obiskovala v Trebnjem, a šolanja nisem nadaljevala, saj pri hiši ni bilo denarja in bilo je tudi preveč dela. Vsake roke so bile dobrodošle. Rada sem se vključevala v razna društva, saj smo poleg dela imeli tudi lepa, nepozabna druženja. Še prav posebno lepi spomini so na gasilsko društvo, saj nas je bilo ogromno in bili smo med sabo zelo povezani.


So bili takratni dogodki drugačni, boljši?

Seveda so bili, saj je cela vas živela za dogodek in prav nikogar ni bilo v vasi, ki ga ne bi bilo zraven. Poseben praznik so bile gasilske veselice, pri katerih sem bila že od malih nog. Delo se je pričelo že v petek, čeravno je bila veselica v nedeljo. Vse priprave so vedno stekle in prav vse smo prodali, kar se je pripravilo za dogodek. To je bilo veselje v vasi in tudi širše. Na dogodku se je jedlo, pilo, plesalo in tudi ljubezni ni manjkalo. Tudi sama sem na veselici spoznala svojega, sedaj že pokojnega moža Andrejevega Toneta iz Lukovka in kasneje je to poznanstvo preraslo v ljubezen.


Kako pa je bilo?

Toneta sem poznala že prej, a na veselici je preskočila iskra in kmalu sva se poročila. Odločil se je oditi v Škofjo Loko, kjer je naredil izpit za mesarja. Čez štiri leta sem šla za njim tudi sama. Tam sta se nama rodili obe hčeri Joži in Mojca, a zopet je bil klic po delu na domači kmetiji tako močan, da smo se vrnili nazaj. Kmalu zatem sva v Nemški vasi kupila starejšo hišo in hodila na delo k njegovim staršem. Pozneje, ko je brat prevzel kmetijo, je mož dobil delo v Ljubljani, v takratnem Daj-Damu kot nabavni. Sprva se je vozil z vlakom, nato pa sva kupila avto. Oskrboval je osem gostiln. Pri domačih kmetih je kupoval poljske pridelke in jih tako razvozil po lokalih. Kasneje se je nama rodil še sin Martin in jaz sem bila z otroki doma.

Verjetno je bilo delo naporno?

Skrbela sem za otroke, družino. Čez dan sem delala po njivah oz. hodila sem v »tabrh,« in tako smo s svojimi tremi otroki in z otroki, ki sem jih imela v varstvu, romali od njive do njive. Po navadi sem do sedme ure zjutraj, ko so se najini otroci zbudili, že okopala kakšno njivo. Tako sem zaslužila vse od mleka, krompirja in ostalega. Podnevi sem delala po njivah, ponoči pa sva s sosedo izdelovale torte v obliki štora, šivala pa sem tudi rokavice za Rašico. Zjutraj, ko je šel mož v službo, je končne izdelke že odnesel v Ljubljano. Na ta način sem lahko prihranila celo moževo plačo.


Kako pa je bilo, ko so šli otroci v šolo?

Šla sem v službo, v Akripol – TOZD Novoles. Delala sem v kuhinji kot delivka hrane, ki smo jo pripeljali iz Trimove kuhinje. Rada sem bila v kolektivu in zelo smo se razumeli. Vsi smo bili eno in vedno smo vse delali z dobro voljo.


Kako in zakaj se vam je porodila ideja po gostinskem lokalu?

Mož se je naveličal vožnje v Ljubljano in je želel, da bi imela svoj lasten bife. Najprej sva kupila zemljo tam, kjer je stari gasilni dom, a sva jo kasneje prodala in kupila tukaj, kjer stoji sedanja gostilna Meglič. Pri tehničnem pregledu je inšpektorat takoj določil, da bo to gostilna in ne bife ter, da je potrebno izdelati dva objekta. Enega za gostilno, drugega za bivanje in dokler nista bila izdelana oba načrta, nisva dobila dovoljenja za gradnjo. Bila sva primorana zgraditi dva objekta. Niso bili lepi časi in zahteve so bile velik finančni zalogaj.


Verjetno spomini na ta čas niso rožnati?

Res je. Leta 1978 smo se iz Nemške vasi preselili v Trebnje. Da smo imeli kje spati, sva zasilno uredila dve sobi. V gostilni pa je manjkal še šank in inox oprema. Ker pa so v moževem podjetju imeli merilo za kredit oddaljenost od službe,  je bil mož kreditno nesposoben, saj je bil preveč oddaljen od Ljubljane. Tako sva bila primorana v Nemški vasi prodati hišo, da sva lahko kupila manjkajoče in takoj smo se selili v Trebnje. Tako smo istega leta konec aprila odprli gostilno.


Kako se je takrat kuhalo?

Začeli smo s pečenko in domačo klobaso, saj je le-te izdelal mož sam. Bile so pečenice ali krvavice seveda z domačim kislim zeljem in včasih tudi žganci z dobro zabelo. Kasneje niso smeli manjkati vampi, dober golaž, dobra govedina in seveda tudi ne domača juha. Hrana je bila in bo vedno najboljša sveža in domača. V času, ko sva se z možem odločala za širitev ponudbe s hrano, to ni bila kulinarika, kakršno poznamo danes. Preproste jedi smo stregli, ampak dobre in jih obdržali na jedilniku, ne glede na vse moderne smernice. Danes je vse samo nadgradnja z modernimi pristopi in različnimi sestavinami, ampak vsak gost še vedno želi, da iz lokala odide sit in, da ne zapravi celega premoženja.


Prepričana sem bila, da ste od nekdaj znani po »kralju živali.«

Da, koline so se delale od nekdaj, saj je pokojni mož dobro obvladal predelavo in izdelavo. Od oktobra, ko se je pričela sezona klatve, dobrot ni smelo manjkati. V mlajših letih je veliko hodil v koline tako po bližnjih in tudi daljnih krajih. Tako je zaslužil in dobil tudi koline in se je vedno nekaj prihranilo.


Kako ste usklajevali delo v gostilni, na njivi in še v vinogradu?

Težko je bilo, a z dobro voljo je vse šlo in ne boste verjeli, da smo poleg obilice dela in obveznosti našli čas tudi za druženje. Res ni bilo nobene veselice ali prireditve, ki se je ne bi udeležili, pa četudi smo prej cel dan delali. Gostje v gostilni pa so morali tudi vedeti, da so za nas pomembni in glavni. Leta 1987 pa sva se z možem odločila, da predava gostilno sinu, saj imajo mladi drugačen pristop in so polni ustvarjalnosti.


Vam je ostajalo več časa, ko ste predala glavnino posla?

Ker sem rada aktivna, sem se vključila v društvo »Vesele pletilje«, kjer smo delale vse: od petja, štrikanja, kvačkanja, izdelave rož iz krep papirja, se družile in razveseljevale tudi druge. Tako sem kar nekaj žensk naučila izdelave cvetja in prenesla tudi na mlajši rod. Rada sem šla tudi na kakšen izlet in kam v maškare, kar je bilo včasih nuja, predvsem pa sem se rada družila. Žal razmere danes tega ne dovoljujejo in svet se je čisto obrnil.

Gospa Justina živi doma in sin Martin s svojo družino, ki vodi gostilno, lepo skrbi zanjo. Kljub temu, da so vsi izučeni gostinci, je v teh vodah ostal le on in uspešno pelje gostinstvo dalje. Vsak trenutek izkoristijo za skupna druženja in veselje, tako da smeha, dobre volje pri tej hiši nikoli ne manjka. Tudi gospa Justina zna kljub svojim letom priklicati nasmeh na lica in ogreti srce na prijeten način. Vesela je obiskov vnukov, pravnukov, kakor tudi koga od gostov ali sosed iz njene generacije, da malo poklepetajo.

Zahvaljujemo se ji za čas in ji želimo, da ji še dolgo let ne bi zmanjkalo humorja,  nasmeha, predvsem pa zdravja.


Mojca Smolič

Všečkaj objavo


Oceni objavo


Oglejte si tudi