Priznani zdravnik iz Tolminskega je v Zdravstvenem domu Trebnje zaposlen za polni delovni čas na delovnem mestu zdravnik specialist vse od 20. 12. 1982.

Kot prostovoljec se je s svojim strokovnim znanjem vključeval v delo Rdečega križa (tečaji prve pomoči), Planinske zveze Slovenije (vzgoja planinskih vodnikov) in v reševalno ter vzgojno delo Gorske reševalne službe Slovenije, katere član je že od 1978. Nekaj let je sodeloval tudi v Jamarski reševalni službi Slovenije.

Bil je tudi član župnijske Karitas Trebnje, član Občinskega štaba za civilno zaščito občine Trebnje ter član občinskega Odbora za družbene dejavnosti občine Trebnje ter član projektne skupine Trebnje − zdrava občina in občina dobrih medčloveških odnosov.

Na Medicinski fakulteti Univerze Ljubljana je diplomiral 17.12.1980. Po enoletnem služenju vojaškega roka je leta 1982 opravil strokovni izpit, specialističnega pa leta 1993. 

Kako se spominjate začetkov dela v ZD Trebnje?

Razmere za delo niso bile urejene. Do konca 80 let smo imeli hude kadrovske težave. Če so kolegi že prišli, so nas kmalu zapustili in si našli drugje bolj umirjena delovna mesta. V nadaljnjih 10 letih pa je počasi začelo nastajati jedro stalnih zdravnikov, ki delujemo še danes. Na začetku moje poklicne poti smo si delili majhne ambulante, oprema je bila že zastarela in primanjkovalo je osnovnih instrumentov ter diagnostičnih pripomočkov.

V marsičem sem oral ledino. Skupaj z ženo Andrejo, ki me je tudi pripeljala v Trebnje, sva začela izvajati posege s področja male kirurgije, npr. šivanje ran, odstranjevanje nenevarnih kožnih tvorb, oskrbo določenih ognojkov, punkcije burz, sklepov, infiltracije mehkih tkiv z zdravili in mnogo drugega.

Do takrat so v ambulantah previjali le manjše in plitve nevnete rane. 

Spominjam se še sterilizacije s prekuhavanjem – zlasti steklenih injekcijskih brizg. Veliko lažje je bilo, ko so se začeli postopoma uvajati že sterilni pripomočki za enkratno uporabo. Atravmatske igle za šivanje z že vdelano kirurško nitko so bile prava revolucija. Parni avtoklav (sterilizator) pa je razrešil vse probleme na tem področju.

Verjetno je bilo neprimerljivo z današnjimi časi?

Res je. Odhajal sem na teren na prometne in druge nesreče in k hudo obolelim ter  spremljal bolnike in poškodovance pri prevozih v bolnišnico in jim nudil nujno medicinsko pomoč tudi med prevozom. Do mojega prihoda se je to dogajalo bolj izjemoma, tako da je bilo to tudi za kolege v sprejemnih ambulantah bolnišnice nekaj novega.

Danes si težko predstavljamo, da so šoferji-reševalci vozili v bolnišnico brez spremstva tudi življenjsko ogrožene, npr. nezavestne bolnike in poškodovance. 

Pri takrat zelo pogostih hudih prometnih nesrečah so reševalci ponesrečencem sami nudili prvo pomoč ter jih odpeljali v bolnišnico. Med vožnjo je bil ponesrečeni prepuščen samemu sebi, saj je reševalec upravljal reševalno vozilo in se ni mogel ukvarjati z njim. Tako je bilo pogosto, da so ponesrečenci umrli med prevozom v bolnišnico. 

Kakšen vozni park ste imeli?

Najprej sem terensko delo opravljal s katrco, pozimi pa s fičkom. Ko si zapustil dolino, kjer je bila cesta splužena, je obstajala velika možnost, da bo za vožnjo navkreber potrebno namestiti čisto običajne verige in jih pri povratku ponovno odstraniti. Na katrci sem za obtežitev pri vožnji navkreber sedel na sprednjem delu avtomobila, vozil pa je reševalec. Ko smo dobili prvo terensko vozilo (Lada Niva), so se nam mladim prikazala nebesa. Spomnim pa se starejše kolegice, ki je trpela zaradi trdega ruskega volana. Ker nisem bil domačin, mi je za prvo terensko delo direktor ponujal šoferja, a sem ga odklonil, češ da bom teren najbolje spoznal, če bom vozil sam. In to je bil pravi ognjeni krst; spoznavanje sveta in domovine.

Je kakšen dogodek še posebej zapisan v vašem spominu?

Prigod je bilo kar nekaj. Spominjam se, da sem na že prej omenjeni prvi vožnji po terenu pri iskanju Radne vasi najprej zašel proti Rihpovcu, nato pa še proti Šentjuriju. Vendar se s tem še ni končalo. Na Mirni so me že v zgodnjem januarskem večeru presenetili nizko zloženi tramovi, ki jih žarometi pri zavijanju okrog hišnega vogala niso obsvetili. V ZD sem se vrnil z udrtimi zadnjimi vrati. Kolega Kranjca nikoli nisem vprašal, kaj si je takrat mislil o meni.

Verjetno se je v vseh letih vašega dela nabralo tudi kaj dogodkov, ki so pustili grenak spomin?

Močno so se mi vtisnila dogajanja v desetdnevni vojni za Slovenijo na Medvedjeku. Ubiti in ranjeni ljudje, kri, olje, vonj po bencinu in zasmojenem človeškem mesu. Vse je ostalo.

Najbolj nemočnega pa sem se počutil, ko sva nekaj nočnih ur z reševalcem na Mirni čakala, da specialna policijska enota napade posadko vojaškega skladišča bencina v Puščavi pri Mokronogu. Policisti so bili popolnoma opremljeni, vključno z neprebojnimi jopiči in čeladami, midva pa sva bila v takrat običajnih belih uniformah in še opozorili so naju, da se utegne pri najini intervenciji še streljati.

Olajšanje je nastopilo z odpovedjo napada. Poveljnikovega stavka »da je zmagal razum,« ne bom nikoli pozabil.

Kako pa ste se spopadali s pomanjkanjem kadra?

V časih hudega pomanjkanja zdravnikov so bile delovne obremenitve peklenske. Poleg rednega dela in nadomeščanja po raznih ambulantah je bilo vedno potrebno zagotavljati tudi neprekinjeno zdravstveno varstvo. Danes si že težko predstavljam, da smo imeli po dve nočni dežurstvi tedensko, po katerem si opravil še dopoldansko ambulanto. Če si preko tedna dežural samo enkrat, ti je padlo sobotno in nedeljsko dežurstvo, pred odhodom domov pa si oddelal še dopoldansko redno ambulanto. 

Specialna, ubijalska vikend kombinacija pa je bila taka: petkovo popoldansko delo v redni ambulanti, noč na soboto smo prespali doma, bili v službi preko sobote in nedelje ter v ponedeljek dopoldan opravili še redno ambulanto. Razpored za Supermana, a smo bili in ostajamo samo ljudje s svojimi omejitvami. Znano je, da je utrujeni zdravnik nevaren zdravnik. Zaradi preutrujenosti so možne napačne presoje in odločitve. Ob prihodu v ambulanto pa bolnik upravičeno pričakuje najboljšo obravnavo in razrešitev problema, zaradi katerega išče pomoč.

Ste prvi, ki je osveščal gasilce s področja prve pomoči in nujne medicinske pomoči.

Kmalu po osamosvojitvi je takratno Ministrstvo za zdravstvo organiziralo sklop izobraževanj na temo »Katastrofne medicine,« ki so potekala na Igu. Počasi se je tudi v našem okolju izoblikovalo prepričanje, da je za učinkovito ukrepanje v primeru raznih nesreč, še posebno, če je vanj vključeno večje število poškodovancev ali obolelih, zelo pomembno usklajeno sodelovanje različnih služb. Pri nas gre najpogosteje za ekipo NMP (nujne medicinske pomoči), gasilsko enoto za tehnično reševanje in policijo. Kot član Občinskega štaba za civilno zaščito sem s podporo takratnega namestnika poveljnika štaba, Dušana Mežnaršiča, pričel sodelovati z gasilsko enoto za tehnično reševanje v Trebnjem in leta 1999 smo s simulacijo železniške nesreče izvedli prvo tovrstno skupno vajo – mislim, da smo bili prvi  tudi na Dolenjskem.

Gasilcem smo posredovali znanja s področja prve pomoči in nujne medicinske pomoči, oni pa odlično obvladajo tehnične posege, ki zagotovijo varen dostop do ponesrečenca. To sodelovanje je še vedno zgledno. 

Ves čas si prizadevate za izboljšave, boljše pogoje dela, čeravno si s tem samo povečujete delo in odgovornost.

Vedno sem stremel za izboljšavami in boljšimi pogoji dela. Tako sem z vso podporo predpostavljenih vzpodbujal nabavo opreme za nujno medicinsko pomoč, zamenjavo nizkih reševalnih vozil s kombiji in vključevanje medicinskih tehnikov, kot šoferjev in spremljevalcev v nudenje nujne medicinske pomoči. Vse s ciljem, da ekipa zagotovi hitro, kvalitetno zdravstveno pomoč in pomoči potrebnega dokončno oskrbi sama ali pa, da ga v dobrem stanju pripelje do bolnišnice.

Ovira, ki je po navadi vse zaustavljala, je bila sistemska neurejenost na nivoju države.

Katere so glavne "prednosti" vašega dela?

Med opredeljenimi pacienti v naši ambulanti je velik delež populacije nad 65 let in to daje značilen pečat mojemu delu.

Ena od največjih prednosti je poznavanje ljudi. Odnos, ki ga družinski zdravniki vzpostavimo z bolniki, je trajen in bolj oseben. Poznamo okolje, v katerem živi bolnik, poznamo njegovo družino in tudi bolniki bolje poznajo nas in s tem krepimo medsebojno zaupanje kar izboljšuje izid zdravljenja.

Profesionalni medosebni odnosi in dobro sodelovanje v ožji ekipi moje ambulante (srednja medicinska sestra, diplomirana medicinska sestra v ambulanti družinske medicine) so predpogoj za dobro delo z bolniki. Seveda si sodobnega zdravljenja brez pomoči laboratorija, fizoterapije, patronažne službe in vseh preventivnih dejavnosti ne moremo več predstavljati. 

Ponosen sem na svoje nekdanje in sedanje sodelavce v ZD Trebnje, saj vem, koliko truda in zavzetosti so vlagali in še vlagajo v svoje delo z bolniki. Kvalitetna zdravstvena oskrba, ki jo nudi današnja ustanova, temelji na našem skupnem delu.

In ne nazadnje je potrebno tudi dobro sodelovanje s kolegi specialisti na različnih nivojih zdravstvenega sistema.

Ste uspešni pri svojem delu?

S svojim delom sem zadovoljen. Vedno pa obstajajo stvari, ki bi jih lahko opravil še bolje.

V vseh letih dela sem doživel svetlo pa tudi temnejšo stran zdravniškega poklica, a vedno sem se trudil izpolnjevati njegovo osnovno poslanstvo – pomagati ljudem.

Do leta 2016 sem bil v ZD vključen v vse oblike izvajanja nujne medicinske pomoči in zagotavljanja 24-urnega neprekinjenega zdravstvenega varstva.10 let sem bil kot zdravnik reševalec letalec vključen v izvajanje helikopterske nujne medicinske pomoči obolelim in ponesrečenim v gorah.

V Gorski reševalni službi Slovenije sem bil 10 let član Komisije za medicino, ki se ukvarja z doktrino nujne medicinske pomoči v gorah za zdravnike in z izobraževanjem gorskih reševalcev na področju nujne medicinske pomoči in prve pomoči.

Vrsto let sem mentor študentom medicine za predmet družinska medicina in glavni mentor specializantom družinske medicine. Velikokrat sem sodeloval ali pa bil nosilec internih strokovnih izobraževanj za zdravnike, zobozdravnike, medicinske tehnike, reševalce in nezdravstveno osebje ZD Trebnje.

Vaše delo je znano širše. Dobili ste kar nekaj visokih priznanj.

Ja, res se jih je v teh letih nabralo veliko. Prejel sem srebrni častni znak Planinske zveze Slovenije (1989), zlati častni znak Planinske zveze Slovenije (1997), srebrni častni znak GRS (1998), častni znak GRS (2004) in državni odlikovanji: Zlati znak civilne zaščite za delo v GRS (2010) ter Srebrni znak civilne zaščite (2007).

Bil sem član sveta zavoda in član vodstva skupnega sindikata. Bil sem eden od ustanoviteljev zdravniškega sindikata FIDES in poverjenik sindikata FIDES v ZD Trebnje.

Bil sem poslanec za dolenjsko regijo v Skupščini Zdravniške zbornice in član Odbora za osnovno zdravstvo v prvem sklicu.

Bili ste tudi direktor ZD Trebnje. Kako je potekalo vaše delo?

V letih 1997 do 2003 sem bil direktor in v. d. direktorja ZD Trebnje in sodeloval sem s številnimi ustanovami in posamezniki. Poleg izpolnjevanja pogodbenih obveznosti do ZZZS, modernizacije prostorov in opreme, dopolnjevanja ekip v  manjkajočih dejavnostih (splošna medicina, ambulanta splošne medicine v DSO Trebnje, ginekologija, pljučna ambulanta, zobozdravstvo ...) sem vedno poudarjeno skrbel za strokovni napredek vseh delavcev zdravstvenega doma z nekaj več izobraževanja za NMP (interna izobraževanja, podiplomskih tečaji).

Podpiral in ustvarjal sem možnosti za izpeljavo projektov, ki jim je cilj boljša oskrba bolnikov (npr. Ciriax ortopedska medicina, oprema za male kirurške posege, oprema za NMP ...) na primarnem nivoju brez nepotrebnih napotovanj k specialistom.

V času mojega vodenja zdravstvenega doma je naša ustanova poslovala uspešno, dvigal se je strokovni nivo zaposlenih in povečevala se je njena prepoznavnost v ožjem okolju in tudi širše.

Kot član projektne skupine Trebnje − zdrava občina sem sodeloval pri oblikovanju dodatnih vsebin šole za starše. Na srečanjih zdravih občin pa sem predstavljal vlogo zdravstvenega doma v projektu.

Kako gledate na svoj poklic?

Svoj poklic moraš opravljati z ljubeznijo. Kljub dolgoletnemu stažu ti mora biti v izziv in obenem zadovoljstvo, saj je le zadovoljen človek lahko uspešen in srečen.

Kako se sproščate izven svoje ordinacije?

Najbolj s fizično aktivnostjo: nekdanji tek je zamenjala hoja, brez hribov ne gre, delam na svoji domačiji. Rad posežem po knjigah, strokovnih in leposlovju −za dušo in nadgradnjo znanja. Privlačita me domoslovje in rodoslovje.

Koronavirus?

»Filozofiranje« je odveč. Potrebno je zaupati ljudem, ki so strokovnjaki na področju nalezljivih bolezni in spoštovati znana navodila

Tudi mi želimo Bogomirju Humarju, dr. med., da še dolgo ostane v tako dobri psihofizični kondiciji.

Mojca Smolič