»Vesel sem, da imam dober kolektiv in menim, da če skupaj iščemo dobro, bomo tudi našli. Imamo lepe stavbe, moderno proizvodnjo, stvari, ki se dajo kupiti, a duše in odnosov, ki jih sami gradimo, se ne da kupiti.«

Izvršni direktor in solastnik Andrej Bajuk je v takratno ELMO Čatež pri cerkvici, sredi vasi Čatež, prišel že kot dijak, kasneje njihov štipendist leta 1981. Izbira študija je bila težka odločitev. Izbiral je med strojništvom, elektro ali gradbeništvom, saj se mu je zdelo takrat vse enako. Spominja se, kako je kasneje hodil na obvezno počitniško delo, ki ga je vedno malo podaljšal, da se je poznalo na žepnini. Sledila je vojska, kasneje fakulteta in  nadaljevanje do leta 1990, ko je diplomiral. Po diplomi pa je sledila redna zaposlitev. Najprej je opravljal delo tehnologa, kasneje razvojnika in že po dveh letih se mu je ponudila priložnost tehničnega in kasneje komercialnega direktorja,potem pa je pri svojih rosnih tridesetih letih leta 1996 že prevzel vodenje potapljajočega podjetja.

Mlad, zagnan, a vendar v potapljajočo ladjo vstopajo samo pogumni. Zakaj taka odločitev?

Leta 1990 je bilo neko obdobje, ki je bilo zelo težko. V takratnem Temu so se proizvajali le pol izdelki za Ljubljano, za gospodinjske aparate, od končnih produktov pa so bile samo fasunge in vrstne sponke. To sta bila produkta, s katerimi se je hodilo okoli proizvajalcev svetil. Žal je bila večina takratnega trga v območju bivše Jugoslavije, ki je kasneje padla in morali smo poiskati nov trg. Sledila je Italija, kjer je bila naša prva kruta realnost. Kar smo doma lahko prodali za eno marko, smo tam za nekaj pfenigov. Tako smo bil primorani iskati novo priložnost in moj takratni predhodnik se je odločil za sodelovanje s francosko firmo Legrand in pričela se je prva sestava stikal za to podjetje. To je trajalo samo dve leti, in sicer od 1991 do 1993, saj je ta velika korporacija prevzela podjetja na Madžarskem in je sodelovanje in korporacijo razvijala dalje na drugem trgu. Tako smo čez noč ostali brez dela z veliko nalogo, da razvijemo lastno stikalo in vtičnico. Takrat sem bil v razvoju, kmalu zatem sem prevzel še tehnični sektor in smo dokaj hitro uspeli izdelati lastno stikalo in vtičnico. Ker sem se s tem spopadal prvič, mi je bilo vse tuje, saj nismo imeli nobenega predznanja.

Torej ste orali v čisto ledino?

Res smo od leta 1993 orali ledino, saj nas naši kupci in uporabniki niso poznali. Velike investicije, težki začetki za prodajo so nam v parih letih pokazale, da se borimo za preživetje in leta 1996 je kriza dosegla sam vrh, kjer je bilo vprašanje preživetja.

Ker sem take vrste človek, da od ljudi vedno rad poberem le najboljše, smo stopili skupaj in naredili preobrat na način, da smo se za isto stvar borili skupaj.

Leto 1996 je bilo prelomno za vse v podjetju.

Ja, to leto sem prevzel podjetje, ki je bilo praktično zrelo za stečaj. 40 ljudi, vključno z mano, je bilo na čakanju, velike izgube, krediti, pritiski in razni nasveti, da naj naredimo prisilno poravnavo ali stečaj, mi niso dale miru. Kljub finančnemu in kadrovskemu polomu sem imel vizijo in veliko željo po ohranitvi tovarne in delovnih mest za ljudi.

Mlad, naiven sem stopil pred ljudi jih nagovoril, saj sem verjel vanje. Skupna volja po delu in moč spreminjati stvari so nas gnale naprej. Zavedal sem se, da za slabo poslovanje ni krivda na strani zaposlenih, marveč vodstvenih ljudi.

Veliko oči je bilo uprtih v vas, v vaše odločitve, delo.

Takrat nas je bilo okoli 120 zaposlenih in skupaj smo dolgih pet let delali, da smo se dvignili s tal in pričeli z novimi koraki. Stikala in vtičnice smo takoj dali na prednostno listo produktov, sponke in ostalo pa smo delali le toliko časa, da so bile roke zaposlene.

Krepko smo se borili za preživetje in vse pridno vlagali nazaj v podjetje. Poslušali smo trg in trgovce, saj so oni naše vodilo in seveda tudi kupce.

Kako pa ste potem samostojno stopili na trg?

Izdelali smo prodajni pano in se tako samostojno pojavili na trgu. Z vso prijaznostjo in razumevanjem, kar je naše vodilo in velika prednost še danes, smo tako prodajalcem, električarjem in končnim uporabnikom nudili tisto, kar smo menili, da je prava izbira.

Pridno smo peljali linijo Orbital, danes Ekonomik in pričeli z dopolnjevanjem, tehničnimi izboljšavami, paleto barv in privlačno embalažo.

Zadnjih deset let pa smo naredili polno izboljšav in posodobitev, saj želimo, da so naši produkti tem vrstam uporabnikom prijazni. Želimo, da so oni zadovoljni, saj iščejo zanesljivost, lahko uporabo in delno že tudi samostojno sestavo modularnosti. Tako si sami po svojem okusu lahko sestavijo tako vtičnice kot stikala, kar je za nas ključnega pomena.

Iz tega vseskozi črpamo velik vir povratnih informacij trga, katere tehnična ekipa spremlja do potankosti, saj gremo le na ta način lahko nasproti kupcu.

Stali ste pred novim obdobjem.

Leta 2002 smo izdelali novo linijo Modul in izdelali produkt, ki je univerzalen in ustreza tako v okrogle kakor tudi v kvadratne luknje.

V dobrem letu smo izdelali izbor stotih novih produktov, za katere nismo imeli niti enega vijaka, kar pomeni, da smo startali iz popolne nule. Vložek v sam razvoj je bil velik kakor tudi riziko, a imeli smo voljo in se zavedali, da poti nazaj ni. Tako smo hitro in učinkovito spravili na trg ta nov produkt. Od takrat dalje je glavnina razvoja še vedno na Modul liniji, nekaj na Ekonomiku, a vse smo sto procentov fokusirali na stikala in vtičnice. Tako produktov iz samih začetkov ne proizvajamo več.

Vesel sem, da imam dober kolektiv in menim, da če skupaj iščemo dobro, bomo tudi našli. Imamo lepe stavbe, moderno proizvodnjo, stvari, ki se dajo kupiti, a duše in odnosov, ki jih mi gradimo se ne da kupiti. Zavedamo se, da je to naša velika posebnost in tudi strateška prednost, namreč ugotovitev, da če si odkrit, pošten, spoštljiv, če želiš, da je dobro za vse, potem si na pravi poti.

Tudi naše pojavljanje na trgu je drugačno od konkurence. Vedno stremimo za tem, da je dobro za vse, s katerim smo v poslu. Naj bo to naš kupec, dobavitelj, zaposleni, lokalna skupnost, skratka s spoštovanjem do različnosti in zaupanjem v boljši jutri je pot vedno prava.

Lep ugled imate na trgu in povpraševanje po delu v vaši organizacij je kar veliko.

Kadrovsko se krepimo že od trenutka dalje, ko smo pričeli s stabilnostjo in rastjo na trgu. Ker imamo dober ugled, pogoje dela, solidne oz. lahko rečem odlične plače, ki vsebujejo tudi razne dodatke za dobro počutje, danes lahko izbiramo sodelavce, strokovnjake, kakršne potrebujemo. Tako k nam prihajajo ljudje, ki nimajo zaposlitve, temveč ljudje, ki želijo delati v boljšem okolju, zdravem kolektivu, kar je naša prednost.

Vaše sodelovanje s projektanti, arhitekti in investitorji je tudi nekaj posebnega.

Radi smo vpeti v zgodbo že od samega začetka, ko se prične razmišljanje za rešitve, še predno zgodba dobi svoje jedro. Na ta način se lahko pohvalimo z večjimi projekti, kot so hoteli, bolnice, športne dvorane, javni objekti, zasebni, stanovanjski, skratka naš asortiment daje odgovore tako za dom kot poslovni del v največji možni meri.

Stremimo za zaupanjem pri uporabnikih.

Kako stopate na svetovni trg?

Prva leta smo startali doma in v državah bivše Jugoslavije. Ker sem mnenja, da mora biti najprej za domači trg narejen dober produkt, ki te lahko popelje na druge, smo se potrudili z dodelavo Modula in moram reči, da se je izkazal za pravo potezo.

Tako smo bili do leta 2004 samo doma in se nismo pojavljali in promovirali širše. Po tem letu pa se redno vsake dve leti udeležujemo sejma  Light in building v Frankfurtu, sejem elektro inštalacij in luči.

Temu rečem center sveta za našo branžo. Tam se predstavimo vsake dve leti, dobimo tako nove kontakte kot tudi nove priložnosti širše. Naš trg je bivša juga, potem so države v radiju nekje okoli 500 km in širše 1000 km. Menim, da je Evropa dovolj velika za nas, čeravno pobiramo le drobtinice z mize velikanov. Tukaj poleg razdalje naletimo že na tehnične standarde 7 različnih tipov vtičnic (v svetu pa je preko 50 različnih) tako v Evropi kot drugje po svetu in, če želiš prodajati, potem moraš razviti točno takšno vtičnico, kakršno trg potrebuje. Smo najmlajši in najmanjši v Evropi, a daleč od tega, da bi bili najslabši. Smo dovolj dobri, da lahko nudimo rešitve, ki niso nič slabše od velikih gigantov, ki samo imajo večjo tradicijo in tudi denarja.

Čeprav je včasih ob velikanih pot strma, smo ugotovili, da so naše rešitve velikokrat boljše in pisane na kože kakšnemu posebnežu, zato ne bomo iskali okrilja velikih, saj nam rezultati kažejo, da smo na pravi poti.

Koliko pa imate zaposlenih?

Pri trenutni številki 175 je od tega 152 redno zaposlenih, razlika 23 pa so agencijski delavci. Te uporabljamo že vrsto let zaradi sezon oz. občasnega povečanega obsega del. Iz teh kadrov pa kasneje črpamo tudi za redno zaposlitev, v kolikor je potreba. Trenutna starostna struktura je blizu 40 let, kar je dokaj mlad kolektiv.

Kaj pa nagrade?

Kar nekaj let sem zavestno odklanjal vse nagrade, saj se mi je zdelo, da te pozornosti, če dobro delamo svoj posel, ne potrebujemo. Na prigovarjanje sodelavcev sem sprejel nagrado, ki jo jaz poimenujem kar Gospodarski oskar. Nekako je v meni dozorela misel, da se občasno lahko pokažemo kot primer dobre prakse, saj je nagrada res prestižna za neke dosežke, ki so zame pomembni predvsem zato, da gojimo lastno blagovno znamko in delamo produkte za končne uporabnike. Največja nagrada zame pa je zadovoljstvo zaposlenih, da kolektiv živi v neki dobri skupnosti, kjer se vsi počutijo dobro.

Vsakega zaposlenega cenim in sem vesel, da radi prihajajo na delo in le skupaj bomo lahko še naprej pisali dobre zgodbe in nizali rezultate.

Sprehodila sva se skozi celotno stavbo proizvodnje in do potankosti so mu znane vse faze del v podjetju, stroji, potek dela; od samega granulata do končnega produkta. Prijetni nasmehi in pozdravi zaposlenih pa tudi povedo vse. Velikost novega objekta je 3800 m2, ki so jo snovalci in arhitekti zasnovali tako dobro, da so zanj dobili prestižne nagrade; zlati svinčnik, nagrada bigsee za javno in komercialno arhitekturo in nagrada Prešernovega sklada 2021 kaže na samo velikost in resnost podjetja. Žal pa so skupni prostori že premajhni in že razmišljajo o novi gradnji v velikosti 5.500 m2.

Andrejprihaja izMale Loke pri Šentlovrencu izštevilčne  družine, v kateri je bilo pet otrok. Oče in mama sta bila delavna in marljiva, kar pa sta naučila tudi svoje otroke. Nekega bogastva niso imeli, a so bili zato vajeni deliti, tuditisto malo, kar so imeli. Njegov največji vzornik je njegov pokojni oče, ki ga je naučil, da je v življenju vedno potrebno trdodelati, saj le delo rodi sadove in daje rezultate.

Že v študentskih letih je spoznal svojo partnerko Makso, s katero ima sina in hčerko.

»Treba je biti odločen,vztrajen in trdnih načel. Potrebno pa je tudipohvaliti inzaupati vsvojoekipo,« doda. Tako kot večinski lastnik zaupa v svojo drugo družino v Temu, s katero nenehno razvijajo inovativne proizvode in številne izboljšave. Z intenzivnim vlaganjem, tako v zaposlene kot v najmodernejšo tehnologijo, proizvodno opremo, orodja, prostore, informacijski sistem in infrastrukturo povečujejo svojo konkurenčnost, poslovne rezultate in večajo dodano vrednost.
Redno sodelujejo s srednjimi šolami in tako zagotavlja poletno delo za več deset dijakov. Zelo velik posluh imajo za lokalno skupnost, saj podpirajo številne dejavnosti in projekte. V velik ponos pa jim je tudi podpora različnim športnim klubom in posameznim športnikom.

»Stori vse, za kar misliš ali sanjaš, da je v tvojih močeh. V drznosti se skrivajo genialnost, moč in čarobnost« in g. Andreju Bajuku tega ne manjka.

Mojca Smolič