»Med slovenskimi gorami naš Blegoš ni velikan! In ne obdaja ga veličastnost, ki obdaja naše snežnike in ki jih je že nekoliko deležen sosed Ratitovec. Obdaja ga samo ponižna lepota skromne slovenske planine, ki ne pozna večnega snega, ne neplodnih mlevov in ne divjih prepadov. Ali vzlic temu v svoji skromnosti stotero poplača truda polno pot, ki si jo moral prehoditi do tratnate njegove strehe,« piše Ivan Tavčar v povesti Cvetje v jeseni. In prav Blegoš, drugi najvišji vrh Škofjeloškega hribovja, je bil v nedeljo, 12. oktobra, naš planinski cilj.

Pot nas je iz Tabora vodila do Škofje Loke in proti Poljanam, kjer smo zavili proti vasi Javorje do Gorenje Žetine, kjer nas je kombi odložil na prevalu Črni Kal. Vzpon do vrha Blegoša je bil strm, nekje na sredini poti samo počivali pri starem bunkerju. Razgled se nam je odpiral predvsem na bližnji Ratitovec. Na vrhu nas je poleg bunkerjev pričakala megla in hladen veter, zato se nismo dolgo zadržali in smo raje sestopili proti Koči na Blegošu, približno dvesto višinskih metrov pod vrhom. Obnovljena koča nas je sprejela s svojo toplino in skupaj z drugimi pohodniki smo uživali v gostoljubnosti. Zunaj pa se je megla že zgostila. Sestopali smo po južnih pobočjih Blegoša, kjer smo na vsakih nekaj deset metrov naleteli na vojaške bunkerje, ostanke Rupnikove linije. Tod je namreč po koncu prve svetovne vojne potekala meja med Italijo in Kraljevino Jugoslavijo. Ti bunkerji niso nikoli služili svojemu namenu in danes jih večina propada. Še preden smo dosegli Prvo ravan, se je megla dvignila in lahko smo občudovali čudovito pokrajino pod nami. Ta je že pred stotimi leti tako navdušila pisatelja Tavčarja, da je svojo povest Cvetje v jeseni umestil prav v te kraje. In prav v vaseh pod Blegošem so posneli tudi istoimenski film.

Prijetno utrujeni smo sestopili do Črnega Kala, od koder nas je pot vodila do Tavčarjeve domačije na Visokem, kjer smo si ogledali notranjost dvorca in se fotografirali pred pisateljevim spomenikom na vrtu. Na poti domov smo se ustavili še v Škofji Loki in se sprehodili po starem mestnem jedru, nekateri so se povzpeli tudi na grad. Polni lepih vtisov smo se varno vrnili domov. Hvala vsem pohodnikom in pohodnicam za dobro družbo, hvala šoferju Tomiju za potrpežljivost in se vidimo na naslednjem pohodu!

Planinsko društvo Tabor