Motike so bile nabrušene, vile pripravljene, okrepčila ni manjkalo, bilo je potrebno samo še organizirati delo. In veste, ko se dela loti trideset žensk hkrati, včasih ni enostavno. »Boš ti tros’la gnoj? Kera bo metala košice  in kera bo zaglihavala? Čuj, malo bol na gosto bo treba, ti pa nena šparaj z gnojom. Ke za pit pa nič nemo dob’le?!« Tako se je to slišalo, a ko je vsaka imela svoje delo, je vse steklo kot namazano in delo je bilo hitro opravljeno. Kot je bilo v navadi, smo tudi me po opravljenem delu sedle in se okrepčale. Vsaka je nekaj prinesla in tako ničesar ni manjkalo le kavico smo si potem privoščile na moderen način, šle smo v gostilno. In če verjamete ali ne, veste, da so bile buče že včeraj velike kot žoge.