Za starše učencev od 1. do 4. razreda je bil sestanek v ponedeljek, 12. 11. 2012. Predavala je defektologinja mag. Alenka Zupančič Danko. Vsebina sestanka je nosila naslov: »Domače naloge in učenje – kje in kako začeti?« Za vse druge starše je bilo predavanje že teden prej, predavala jim je univ. dipl. pedagoginja Alenka Sršen Fras. Obe predavateljici sta prišli iz Svetovalnega centra za otroke in mladostnike Maribor.

Na začetku roditeljskega sestanka (prisotna sem bila na predavanju za stare učencev razrednega pouka) nas je pedagoginja Marija Bednjanič seznanila s celotnim projektom:

-         pomenom delanja domačih nalog za otroke (redno opravljanje domačih nalog vodi do boljšega znanja in posledično višjih ocen, otroci pridobivajo delovne navade, krepijo odgovornost, redoljubnost …),

-         nalogami, ki jih ob tem opravljajo učitelji (učence naučijo, kako si je treba naloge zabeležiti, le-te redno pregledujejo, se o njih z učenci pogovarjajo, dodatno razložijo snov, dajejo različne napotke, po potrebi učence povabijo na govorilno uro, učitelji v OPB-ju spodbujajo k samostojnemu pisanju domačih nalog …)

-         in predavateljico, ki je nato na sestanku poudarila VLOGO STARŠEV pri otrokovem delanju domačih nalog.

»Domača naloga je najbolj jasno navodilo učitelja, kaj naj otrok dela!« je bila uvodna misel, s katero nas je – starše in učitelje – k pozornemu poslušanju pritegnila predavateljica. Nadaljevala je z besedami: »Nobene poti ne moremo prehoditi brez prvega in vseh naslednjih korakov.« V nadaljevanju prispevka povzemam njene misli s predavanja, v pomoč pa so mi bile tudi elektronske prosojnice, ki jih je predavateljica pripravila za sestanek.

Na sestanku smo dobili več odgovorov. Domača naloga in učenje sta pomembna za razvoj otrokovih navad. Pri tem moramo zadostiti dobrim pogojem za učenje in pisanje domačih nalog ter upoštevati zakonitosti učenja. Upoštevati moramo še pozabljanje, ki vpliva na proces učenja.

Tako kot pedagoginja v uvodu nas je tudi predavateljica poučila, da je osnovni cilj pisanja domačih nalog pridobivanje delovnih navad, odgovornosti za delo in razvijanje samostojnosti. Otrok se težje uči ali dela domače naloge, ko ima nizko motivacijo ali nanj vplivajo posebne življenjske okoliščine, pa tudi, ko ima učne težave zaradi težjega osvajanja učne snovi ali specifičnih učnih težav. »Domače naloge gredo preko srca!« je predavateljičina misel, ki je name kot učiteljico naredila vtis; z njo se popolnoma strinjam. Naj povem malo drugače. Nekaj, kar počneš z veseljem in si za to dobro motiviran, narediš ponavadi hitro in dobro. Verjamem, da so izrečeno misel tako razumeli tudi starši, ki so prišli na sestanek.

Nadalje smo se spomnili faz v pridobivanju spretnosti (po: B. Marentič Požarnik). Prva je spoznavna faza, sledijo faze učenja (utrjevanje spretnosti z vajo), ki vodijo v avtomatizacijo.

»Kako začeti?« pa je bilo vprašanje, ki je bilo namenjeno predvsem staršem prvošolcev.               

Slednji naj ob koncu tedna, ko otrok prinese šolsko torbo domov, otroka spodbudijo, da ob pregledu zvezkov poroča, kaj so v šoli počeli ob določeni snovi. Pri tem naj ga s pozitivnimi komentarji spodbujajo, bodrijo. V odobravajoče vedenje naj bo po možnosti vključena tudi širša družina. Podrobno tedensko poročanje naj postane stalnica v družinskem dogajanju. Seveda pa učitelji vemo, da je že v 1. razredu dobrodošel vsakodnevni pogovor o delu v šoli. Otrok naj dnevno tudi opravi različne vaje po navodilih učitelja.

Drugošolci na naši šoli nosijo torbe domov, zato bodo starši lažje sledili delu, ki ga otrok opravlja v šoli. Naj mu pomagajo uriti različne spretnosti, ki so potrebne v tem razvojnem obdobju; za to naj si omislijo poseben zvezek za vajo. V tem času je pomembno skupno učenje, kot je poudarila predavateljica.

V 3. razredu in naslednjih je prav tako pomembno urjenje osnovnih spretnosti, učenje snovi in aktivno sodelovanje.

V 4. razredu je čas, ko so otroci že dovolj zreli, da se bolje zavedajo svojih dolžnosti in odgovornosti, zato je v tem obdobju prav, da večjo odgovornost za šolsko delo počasi predajamo prav njim (po izkušnjah pri delu v 4. razredu to potrjujem tudi sama). Večji kot je otrok, manj dela naj imajo pri učenju ali spodbujanju k delanju domačih nalog njegovi starši. Seveda pa je otroka vzporedno potrebno naučiti učiti se (mu predstaviti različne učne poti oziroma strategije učenja).

Pri učenju otroka spodbujajmo, da na različne načine išče bistvo učne snovi. Pomaga si lahko s podčrtovanjem, izpisovanjem, pri tem uporablja barve, različne oblike črt … Seveda je problem, kadar se otrok uči iz učbenika, ki je sposojen iz šolskega sklada in v katerega ne sme pisati ... V tem primeru se je treba znajti drugače.

Kako je z dolžino časa učenja? Strokovnjaki priporočajo, da se mlajši otrok uči strnjeno 10 do največ 35 minut, nato ima 5 do 10 minut odmora, pred in po odmoru naj minuto ali dve nameni hitri ponovitvi snovi, ki se jo uči.

Zakaj se učiti sproti? Za trajno pomnjenje je pomembno večkratno ponavljanje, kar prinese le sprotno učenje. Ob tem urimo spominske sledi, da se v naših možganih lahko ustalijo.

Kdaj ponavljamo, da bo znanje trajno in zapisano v dolgoročni spomin? 10 minut po dogodku, nato najbolje še enkrat isti dan ali najkasneje čez dan, nato čez teden, mesec, 16 mesecev.

Kaj k boljšemu pomnjenju še pomaga? Pomaga spodbujanje, vztrajanje, zaupanje in sledenje sprejetemu cilju. Dobro je, da cilj sprejme predvsem ali tudi učenec, ne samo starši! S strani staršev pa seveda vedno pomaga pohvala.

Poleg motivacije na kvalitetno pisanje domačih nalog in učenje vplivajo tudi dobri pogoji za delo. Učitelji ponavadi učence in starše že septembra spomnimo, naj učenec izbere uro učenja v dnevu in naredi načrt dela. Otrok naj se uči vsak dan, npr. med 17. in 18. uro oz. v času, ki si ga bo izbral sam in mu za delo ustreza. Da se na učenje »spomni«, si lahko pomaga z uro budilko. Tako ne bo »jezen« na starše, saj ga ne bodo neprestano priganjali k delu. Načrt dela je lahko preprost opomnik na steni z zapisom učnega predmeta in obveznostmi ali zapis po učenčevih željah. Na uspeh vpliva tudi vedno urejen prostor, mir pri delu in upoštevanje pravil, ki jih je otrok sprejel ob dogovoru s starši.

DAŠA JAKOL, prof. RP, vodja podružnice