S Sabotina smo pred tedni kot na dlani opazovali Sveto goro in jo seveda dali v načrt naslednjih izletov-pohodov.

Pri pridobivanju podatkov za ta izlet nismo mogli prezreti, da je blizu Škabrijel, ki s svojimi 646 n.v.  vabi, da se ga obišče. Je prvi na poti in tako se iz Nove gorice zapeljemo do gostišča Kekec, kjer parkiramo. Sprašujemo se ali je okupacija, saj je avtomobilov z registrskimi tablicami iz Italije, noro veliko. Oznak je dovolj, tako, da ni panike. Dobrih deset minut asfalta, hojo po njem dobesedno sovražim in hitro se petdeset minutni vzpon konča ob spomeniku padlim v prvi svetovni moriji in mogočnem stolpu. Vzpon nanj nas nagradi s čudoviti panoramskimi pogledi. Soča bistra hči planin se v vsej lepoti kaže v dolini. Gore, naše in njihove v vsej lepoti razkazujejo svoje čare. Adriansko morje nas vabi in čutimo vonj borovcev in morske soli.

Na stolpu burja opozarja, da je poletje še daleč. Pod njim prijetno zavetrje in topel pomladni sonček. Cesta razdrto Ajdovščina zaprta za tovorna vozila.

Na poti opazimo nasad bambusa in se sprašujemo, kako je nastal.

Mimo Nove gorice proti Solkanu, kjer se odcepimo za Sveto goro in se po precej zoprno ozki cesti vzpnemo do nje. Na pohodništvo v trenutku pozabimo in v objemu toplih prevoznih sredstev pogledujemo proti drevesom, ki se šibijo pod sunki vetra. Na Sveti gori ponovno čudoviti razgledi in navduši nas velika, a skromno okrašena cerkev. Skromnost je vrlina. Ogledamo si razstavo pirhov, kjer podražim naša dekleta, da naslednje leto sodelujejo.

Pot do Nove gorice, katastrofa, saj smo spregledali, da je maša, ko se odpravljamo v dolino. Zamudniki prav grdo divjajo, da bi nadoknadili čas zamude.

Ob obveznem kapučinu ugotavljamo, da smo zgodnji za vrnitev. Tajnica društva, kot prava profesionalka opozori, da bi bilo dobro spoznati Ščetico, tisto, ki zdravi Borelijo. Soglasno jo podpremo in jo v okolici Ajdovčine ob prijetnem vetrcu kar nekaj izkopljemo. Korenin seveda in to le enoletne, ki so prave za našo novo tinkturo. Za zeliščne vrtičke dodamo še kakšno, seveda na opoščenem travniku, ki vsaj dve leti ni bil pokošen. Kot pravi zeliščarji poravnamo nastale luknje in kupčke.

Tako ob Javorski energijski poti raste še ena nova zel.

Prijeten enodnevni izlet.