1. »DRŠAM«. Nam lahko razložite, kaj pomeni ta kratica.

Društvo rokometne šole Alena Mihalja.

1. Kako dolgo že delujete in koliko članic šteje vaša ekipa?

Delujemo že od leta2009 inekipa letnik 1999 šteje trenutno 11 članic.

1. Kdo vas je navdušil za ta šport?

Nika M.: Ko smo v šoli  dobili prijavnico, sem se takoj odločila za rokomet.

Aleša: Ko sem se nekega dne vračala iz šole domov, so rekle punce, da imajo rokometni trening. Zanimalo me je, kako trening poteka, zato sem odšla z njimi in od takrat naprej treniram. Izpustila sem samo prvi trening.

Tjaša in Maja: Sošolke.

Neža: V šoli smo dobili prijavnice in z Niko sva se takoj odločili, da bova začeli trenirati.

1. Kje trenirate in koliko časa na teden porabite za trening?

Treniramo v Športni hali, pa tudi na Prvi osnovni šoli in Ekonomski šoli v Slovenj Gradcu. Treniramo vsak dan, le nedelje smo proste. Treningi so po navadi od 15. do 16.30 ure, včasih pa tudi prej ali kasneje. Smo pa že 15 minut pred začetkom treninga na igrišču. Lahko bi rekle, da nam treningi  vzamejo na dan približno 2 uri in pol, če prištejemo še čas, ki ga porabimo za rokomet pred in po treningu.

1. Kakšni so občutki pred tekmo?

Nika M.: Želja po uspehu in da se potrudim ter naredim vse, kar zmorem.

Aleša: Ponavadi živčnost, nervoza, hkrati pa tudi veselje, saj se vsake tekme veselim.

Tjaša: Sem hkrati nervozna in srečna, ker rada igram rokomet.

Neža: Skoraj pred vsako tekmo sem živčna.

Maja: Nervozna.

1. Se še spomnite, ko ste prvič zmagale in bile tudi prvič poražene. Kako ste se takrat počutile?

Ko si poražen oz. izgubiš na tekmi, ni prijetno. Vse smo razočarane in jezne. Ko zmagaš, je to nepopisno zadovoljstvo. Kar kipimo od sreče. Kdaj smo prvič zmagale in kdaj prvič izgubile, se ne spomnimo. Mogoče smo izgubile v Zagorju in zmagale na Vrhniki. Vemo pa, da smo velikokrat zmagale. Zmag je bilo več kakor porazov.

1. Igrale ste tudi z mladimi Krimovkami in postale državne prvakinje. Kako je bilo?

Nepopisen trenutek. Cela dvorana na nogah, vpije, se veseli, igra na bobne, piska na piščalke, mi se objemamo, spustimo tudi kakšno solzo … Res občutek, ki bi ga rade še večkrat doživele.

Z ekipo Krim smo že večkrat igrale. V Poreču, Izoli, lani na državnem tekmovanju in letos. Lahko bi rekle, da smo imele pred njimi strah. Ampak ta je bil le zaradi imena Krim. Sedaj smo dokazale, da smo prave borke in smo s strahom opravile.

1. Rokomet trenirate še v šolski ekipi in tudi tu dosegate izjemne rezultate. Ali se treningi med seboj razlikujejo? Kdo so članice šolske ekipe?

Treningi se zelo razlikujejo. V šoli se dobimo občasno in je popolnoma druga ekipa. Me smo že uigrane in nam je lažje. Članice šolske ekipe pa morajo kar pošteno vaditi, da se lahko ujamemo. Članice DRŠAM z naše šole so še tri dekleta, in sicer Nika Priteržnik ter Emilija in Elizabeta Vrunč. Poleg nas pa v šolski ekipi igrajo še Tjaša Penica, Maja Temnikar, Polonca Pogorelčnik, Nika Čoderl in Nika Lužnik. Obe Niki sta devetošolki in nas v letošnjem šolskem letu zapuščata.

1. Kakšni so vaši cilji?

Nika M.: Postati profesionalna rokometna igralka. Da bi igrala kakšno tekmo z mojo vzornico Ano Gros, da bi bila moja življenjska pot povezana z rokometom ter da bi igrala v Nemčiji in drugih tujih državah.

Aleša: Moj osebni cilj je trenutno, da bi prišla v reprezentanco. Izbor je bil pred enim mesecem, vendar zaenkrat ne vemo še ničesar. Poleg tega pa letos ponovno zmagati v Grazzu na Eurofestu, drugo leto pa spet priti med najboljše 3 v državi.

Tjaša: Igrati v tujini.

Neža: Da bi še naprej bile tako uspešne.

Maja: Biti čim bolj uspešna.

1. Bi za konec še same kaj dodale?

Rokomet je super šport, ki se igra z glavo, je pa tudi najbolj grob. Mislim, da s takšno igro, kot jo imamo, lahko daleč pridemo. Pohvalile bi pa tudi našega trenerja Alena Mihajla, ki je vztrajen z nami, kljub temu da smo punce. Je najboljši trener.

Naj se vam cilji, ki jih imate zastavljene, uresničijo. Hkrati pa vam želimo tudi čim več zmag in čim manj porazov.

Maja Temnikar in Danijela Konc, 7. b,

Osnovna šola Šmartno pri Slovenj Gradcu