Že kar nekaj let je organizacija in izvedba pohoda na Triglav v rokah načelnika vodniškega odseka in vodnika Danila Goljata in vodnika Jožeta Senice - Joca in tudi letos je bilo tako. Za letošnji pohod sta po dogovoru z vodnikoma Marjeto in Borisom ter Janezom izbrala pot iz doline Vrat po Tominškovi poti do Kredarice ter do vrha Triglava in nato sestop v dolino Kot.
Tako smo se v soboto sredi noči odpravili z avtobusom iz Slovenj Gradca proti Mojstrani in dolini Vrata. Zaradi zelo ugodne vremenske napovedi – samo sonce in jasno nebo - nas je še v jutranji temi v Vratih pričakala gneča na parkirišču. Kot vodnik je Danilo v kratkem nagovoru skupino organiziral, razporedil vodnike ter »čelo« kolone predal Janezu, ki tradicionalno odlično obvlada enakomeren tempo hoje tudi tako raznolike skupine kot je bila naša. Na letošnjo skupino planincev te visokogorske ture smo kot društvo zelo ponosni, saj so bili v skupini številčno močno zastopani mlajša dekleta in fantje, ki pa v svojem prostem času že kar uspešno planinarijo. Vsa pohvala njihovemu odnosu do planinstva v celoti, tako v spoštovanju pravil skupinske ture, opremljenosti in odgovornosti do sebe in ostalih v skupini.
Iz doline smo se po Tominškovi poti brez posebnih težav postopoma dvigali, se med potjo opremili s čeladami, opazovali sosednje vrhove, ki jih je sonce postopoma obsijalo, se okrepili z malico in tekočino. Višje kot smo prihajali, pogosteje smo gledali proti vrhu Triglava in ocenjevali dolžino videnih kolon planincev po grebenu Malega Triglava. Do koče na Kredarici smo prišli malo po poldnevu. Kljub dogovoru za daljšo pavzo smo vsi z vznemirjenjem pogledovali v skale Triglava in čakali trenutek odhoda proti njegovemu vrhu.
Vsi pravilno opremljeni za vzpon smo se povzpeli preko Malega Triglava do Aljaževega stolpa na vrhu Triglava. Čudovit sončen dan in razgled sta še okrepila tiste lepe občutke osvojenega vrha, zlasti za planince, ki so prvič stopili na slovenski najvišji vrh. Po »strogem« komisijskem preverjanju znanja o Triglavu smo krstili kar 10 planink in planincev, ki smo jim za spomin na »malo boleči« krst kasneje izročili spominske razglednice z vsemi žigi s prehojene poti ter podpisi »komisije za krst« in vseh vodnikov.
Prenočili smo v Koči na Kredarici in se po zajtrku v vetrovnem in že bolj jesensko hladnem vremenu odpravili do Staničeve koče in v dolino Kot. Bolj kot smo sestopali v dolino, bolj so misli uhajale naprej v pričakovanje prihoda do avtobusa. Seveda smo brez težav zmogli do njega in svežih oblačil, poletne obutve, ohlajene pijače, potice in do kratkega oddiha tudi ob zvokih harmonike.
Za prijeten in vsekakor poučen zaključek dvodnevne ture smo obiskali še Slovenski planinski muzej v Mojstrani, se po dveh dneh predaha od tehnike spet poigrali na računalnikih in preverili svoje poznavanje planinstva. Skupinsko sliko pred muzejem smo »okrasili« s spominskimi kapami pohoda, ki nas bodo tudi na naslednjih pohodih varovale pred premočnim soncem .
Marjeta Škorja
vodnica PD Slovenj Gradec
