Zbrali smo se že zgodaj zjutraj in krenili proti Vratom v Mojstrani. Pri Aljaževi koči smo se pripravili na vzpon proti Triglavu. Pot nas je vodila do kamna, kjer je simbol planinske sponke in klina, je bila posneta prva skupinska

(fotografija). Pot nas je vodila levo, po tako imenovani Tominškovi poti. Po lepo speljani gozdni poti smo se začeli kar hitro vzpenjati, kmalu nam je postalo jasno, da ne bo tako lahko. Toda lepota te poti se začne šele, ko prekoračiš gozdno mejo in se začne skalovje. Pod seboj vidiš Aljažev dom z okolico in pa pot proti Luknji, Lepo se vidi Škrlatica in pa lep pogled na okoliško gorovje. Dobra volja nas vseh, tudi ko nas je grabil krč v mečih in tekel pot z naših lic, in za vsakega planinca, ki smo ga srečali, smo našli lepo besedo. Po nekaj urah hoje smo prišli do razpotja, kjer se srečajo poti čez Prag, do Staničeve koče in Kredarice. Tu je tudi edini izvir pitne vode na tej poti, kjer smo malo počili in nabrali moči za vzpon do Kredarice. Na Kredarici smo malo počili in se odločili za takojšni vzpon na vrh Triglava. Pogumno smo premagovali vse prepade in previse. Dom na Kredarici je postajal vse manjši, pogled proti vrhu pa vse bolj spoštljiv. Pogled na Aljažev stolp nam je napolnil vse čute in marsikatero oko se je zarosilo. Bilo je res kaj videti, saj smo imeli lep jasen pogled na vse strani. Po čestitkah in razgledu ter slikanju smo še krstili pohodnike, ki še niso bili na vrhu, in se spustili nazaj do Kredarice, kjer nas je čakala topla goveja juha. Zjutraj smo se zbudili v lepem sončnem vremenu in s pogledom v dolino, polno megle. Naredili smo še zadnje posnetke, skupinsko fotografijo in se napotili proti Vodnikovi koči. Po počitku in malici smo se napotili proti Rudnemu polju, kjer nas je čakal kombi. Veseli in srečni smo se napotili proti domu.

Kent