Letos pa nam neugodne razmere tega dogodka, ki združuje ljudi v kraju,  žal ne dovoljujejo. Tako sameva dvorana  Večnamenskega doma na Selah kakor tudi naša skromna cerkev sv. Roka, kamor je bil dal Meško malo pred  svojo smrtjo vstaviti nov vitraž s podobo »izgubljenega sina«. Ob tem je zapisal v župnijsko kroniko: »Naročil sem izgubljenega sina, ker bom tudi jaz v kratkem moral domov, k Očetu…«

In res je kmalu odšel. 11. januarja se je v slovenjgraški bolnišnici izteklo še ne devetdeset let dopolnjeno življenje. O dnevu slovesa so vsi, ki so mu prišli izkazat spoštovanje, še dolgo govorili. Ne le zaradi žalosti in ogromnega števila ljudi, pač pa tudi zaradi nenadnega in glasnega snežnega viharja, zaradi katerega se je komaj kaj slišalo in videlo.

Meško je bil svojo pot prehodil v številnih krajih, doma kot v tujini in jo nazadnje zaključil na Selah. Ta kraj mu je zaradi odmaknjenosti in mirnosti zelo ustrezal. Tu se je počutil varnega, saj je bil zaradi svoje službe in močne narodne zavesti večkrat v nevarnosti in je moral bežati pred razvnetimi političnimi strastmi. Našel je svoj duhovni mir, hkrati pa so bili tudi preprosti, kmečki ljudje tu zanj dobri. Tu je lahko v miru  popravljal svoje zapise in jih objavljal. Rad je razveselil koga od svojih faranov in mu podaril kakšno svojo knjigo.

Ob branju njegovih del dobimo vsi, ki nam ga ni bilo dano srečati v življenju, občutek njegove preprostosti in ponižnosti. Zapisano besedo pa preveva njegova velika ljubezen do domovine in slovenskega jezika ter do Boga, ki mu je služil.

Ob vstopu v župnišče na Selah nas  pogled na črno-bele fotografije na stenah popeljejo nazaj v tiste čase, ko si ga lahko predstavljamo, kako sedi v svoji sobi, ob mizi pri oknu, in piše. Morda svoja pisma prijateljem, svoje spise, zapise v župnijsko kroniko ali pa pridigo za mašo. Njegovo preprostost izražajo lepo ohranjeni osebni predmeti in primeri rokopisov, ki so v sobi  vidni še danes.

Ko je po poškodbi Meško onemogel in bil priklenjen na invalidski voziček, so mu farani pomagali, da je lahko še vedno maševal in opravljal svoje najnujnejše obveznosti. Srečen je bil, da so bili zanj pripravljeni nositi težko breme in potrpeli z njim kot je znal potrpeti on z njihovimi težavami, ki so jih lahko bili prej, ko je bil še pri močeh, brezskrbno polagali na njegova ramena.

V njegov spomin  krajani VS Sele-Vrhe pogosto zastavimo svoj korak po Meškovi poti, ki ga je v spremstvu faranov mnogokrat vodila od cerkve sv. Roka do sv. Neže na Vrhah. Skozi svoja literarna dela in z verzi na nagrobnem kamnu  nas vse, ki se ob njem ustavljamo, tudi danes živo nagovarja.

Življenje  in delo pisatelja, duhovnika in velikega domoljuba, ki ga nista zlomila preganjanje tujih oblasti in vojna vihra, razkriva tudi dokumentarni film Tihi večeri, v katerem  preko podob njegovega literarnega sveta in skozi pripovedi ljudi, ki jih je Meško s svojim življenjem in zgledom zaznamoval, Meškova dediščina znova zaživi. (Studio Siposh, 2020)

Zapisala: Nevenka Knez, Sele