KD Bohinjska Bela, Gledališče Belansko
George Bernard Shaw: PYGMALION
Režija: Bernarda Gašperčič

»... Med Shawovimi komedijami je gotovo najbolj priljubljena Pygmalion. To je duhovita, deloma na čustvene učinke preračunana igra, v kateri je Shaw ponovno dosegel didaktično poanto tako, da je obrnil situacije in vrednote. Gledalec se zabava nad človeško omejenostjo in družbeno hinavščino. Tudi motiv za to igro si je Shaw izposodil,  in sicer iz Ovidovih Metamorfoz, kjer se kipar Pygmalion zaljubi v kip dekleta, ki ga je ustvaril, in Afrodita, boginja ljubezni in lepote, obudi kip v življenje. Pri Shawu je osrednja junakinja prodajalka rož, Liza Doolittle, ki jo profesor Higgins v nekaj mesecih nauči pravilne izgovorjave, da jo, zaradi stave, lahko predstavi v visoki družbi kot enako med enakimi. Shaw se je v tej komediji ponorčeval iz predsodka, ki je vladal in po svoje še vedno vlada v Angliji, da je kultivirana izgovorjava znak pripadnosti visokemu družbenemu razredu, kar praktično pomeni, da je s tem že določena človekova usoda, njegova moralna in drugačna vrednost. To nesmiselno pojmovanje je dramatikov osnovni kamen spotike. Med najbolj zabavnimi so scene, v katerih nastopa Lizin oče, ki se s Higginsovo pomočjo prelevi iz družbenega nezadovoljneža, smetarja, v častivrednega meščana. Medtem ko profesor Higgins spočetka tiranizira Lizo, sta ob koncu njuni vlogi zamenjani. Higgins spozna, da on bolj potrebuje Lizo kot ona njega, kajti Liza je v tem času napravila velik duševni razvoj, ki ji ne le omogoča, da se v ekonomskem pogledu postavi na svoje noge, temveč postane tudi osveščen človek, ki ceni svojo integriteto in svojo samostojnost. Shaw je spet dodelil zmago ženski, nositeljici kreativne evolucije ... Shaw se ni nikoli odrekel cilju, ki je razviden že iz njegovih zgodnjih del, namreč da mora umetniško delo gledalca ne le zabavati in mu estetsko ugajati, temveč da ga mora tudi ozaveščati in mu posredovati tako sporočilo, ki ga bo privedlo k višjemu, bolj razumnemu in bolj plemenitemu načinu življenja ...«