Črna na Koroškem
Mislinja
Ravne na Koroškem
Vuzenica
Slovenj Gradec
Organizator: Kulturni dom Slovenj Gradec
samo za abonente
Peter Iljič Čajkovski
Jevgenij Onjegin
Dirigent: Benjamin Pionnier
Režija: Ivan Popovski
Lirična opera Evgenij Onjegin, op. 24, je glasbenogledališka stvaritev največjega ruskega glasbenega kozmopolita pozne romantike, Petra Iljiča Čajkovskega, in je nastala po istoimenskem romanu v verzih Aleksandra Sergejeviča Puškina. Libreto opere sta poleg skladatelja napisala Konstantin Šilovski in skladateljev brat Modest Čajkovski.
Evgenij Onjegin je eklatanten primer liričnih oper, ki se v smislu jezikovne forme in literarne estetike tesno navezuje na Puškinov izvirnik, pri tem pa se poleg ohranjene poetične komponente v polni meri izrazi tudi dramatičnost glasbe Čajkovskega, ki je s to opero ustvaril svojo prvo večjo mojstrovino. Zgodba opere se nanaša na brezciljno in letargično življenje sebičnega in samozadostnega "junaka", ki kasneje v življenju obžaluje svojo blazirano zavrnitev ljubezni mlade ženske (Tatjane) in se v usodnem dvoboju spopade s svojim najboljšim prijateljem, Lenskim.
Opera je bila prvič izvedena v Moskvi leta 1879, skladatelj pa jo je začel najverjetneje komponirati že pred majem 1877, o čemer priča korespondenca operne pevke Jelizavete Lavrovskaje. Čajkovski je uporabil originalne verze iz Puškinovega verznega romana in s tem ustvaril glasbene (t. i. lirične) prizore, ki oblikujejo čustveni svet in usodo najvidnejših opernih likov. Skladatelj se zaradi splošno znane zgodbe Puškinovega dela ni odločil za dramaturško kontinuirano opero, ampak jo je zastavil po epizodičnem principu, saj reflektira le najpomembnejše "postaje" Onjeginovega življenja – od mladostnega zanosa, rastoče prevzetnosti, erotične zavrnitve, naraščajoče konfliktnosti in postopnega propadanja in končne življenjske otopelosti in neuresničenosti. Čajkovski je opero končal nekje do januarja 1878, uprizorjena je bila že naslednje leto v moskovskem Malem gledališču.
Prvi estetski preboj opere Evgenij Onjegin izven Rusije se je zgodil decembra 1888 v Pragi – predstavo je dirigiral skladatelj sam; v predzadnjem letu življenja Čajkovskega (1892) pa je opera doživela še prvo uprizoritev v Hamburgu, ki ji je dirigiral Gustav Mahler. Delo je doživelo velik uspeh in je od takrat repertoarna stalnica vseh zmogljivejših in ambicioznejših opernih hiš, saj združuje zahtevne vokalne partije z razširjeno (poznoromantično) orkestracijo.
Opera bo izvedena v ruskem jeziku s slovenskimi nadnapisi.
Zasedba
Tatjana - Sabina Cvilak
Evgenij Onjegin - Konstatin Šušakov
Olga - Nuška Drašček Rojko
Lenski - Martin Sušnik
Knez Gremin - Valentin Pivovarov
Larina - Irena Petkova
Filipijevna - Dada Kladenik
Triquet - Dušan Topolovec
Zarecki / Rotni - Alfonz Kodrič
Libreto Konstantin Šilovski, Modest I. Čajkovski, Peter I. Čajkovski, po istoimenski pesnitvi Aleksandra Puškina.
Jevgenij Onjegin
Dirigent: Benjamin Pionnier
Režija: Ivan Popovski
Lirična opera Evgenij Onjegin, op. 24, je glasbenogledališka stvaritev največjega ruskega glasbenega kozmopolita pozne romantike, Petra Iljiča Čajkovskega, in je nastala po istoimenskem romanu v verzih Aleksandra Sergejeviča Puškina. Libreto opere sta poleg skladatelja napisala Konstantin Šilovski in skladateljev brat Modest Čajkovski.
Evgenij Onjegin je eklatanten primer liričnih oper, ki se v smislu jezikovne forme in literarne estetike tesno navezuje na Puškinov izvirnik, pri tem pa se poleg ohranjene poetične komponente v polni meri izrazi tudi dramatičnost glasbe Čajkovskega, ki je s to opero ustvaril svojo prvo večjo mojstrovino. Zgodba opere se nanaša na brezciljno in letargično življenje sebičnega in samozadostnega "junaka", ki kasneje v življenju obžaluje svojo blazirano zavrnitev ljubezni mlade ženske (Tatjane) in se v usodnem dvoboju spopade s svojim najboljšim prijateljem, Lenskim.
Opera je bila prvič izvedena v Moskvi leta 1879, skladatelj pa jo je začel najverjetneje komponirati že pred majem 1877, o čemer priča korespondenca operne pevke Jelizavete Lavrovskaje. Čajkovski je uporabil originalne verze iz Puškinovega verznega romana in s tem ustvaril glasbene (t. i. lirične) prizore, ki oblikujejo čustveni svet in usodo najvidnejših opernih likov. Skladatelj se zaradi splošno znane zgodbe Puškinovega dela ni odločil za dramaturško kontinuirano opero, ampak jo je zastavil po epizodičnem principu, saj reflektira le najpomembnejše "postaje" Onjeginovega življenja – od mladostnega zanosa, rastoče prevzetnosti, erotične zavrnitve, naraščajoče konfliktnosti in postopnega propadanja in končne življenjske otopelosti in neuresničenosti. Čajkovski je opero končal nekje do januarja 1878, uprizorjena je bila že naslednje leto v moskovskem Malem gledališču.
Prvi estetski preboj opere Evgenij Onjegin izven Rusije se je zgodil decembra 1888 v Pragi – predstavo je dirigiral skladatelj sam; v predzadnjem letu življenja Čajkovskega (1892) pa je opera doživela še prvo uprizoritev v Hamburgu, ki ji je dirigiral Gustav Mahler. Delo je doživelo velik uspeh in je od takrat repertoarna stalnica vseh zmogljivejših in ambicioznejših opernih hiš, saj združuje zahtevne vokalne partije z razširjeno (poznoromantično) orkestracijo.
Opera bo izvedena v ruskem jeziku s slovenskimi nadnapisi.
Zasedba
Tatjana - Sabina Cvilak
Evgenij Onjegin - Konstatin Šušakov
Olga - Nuška Drašček Rojko
Lenski - Martin Sušnik
Knez Gremin - Valentin Pivovarov
Larina - Irena Petkova
Filipijevna - Dada Kladenik
Triquet - Dušan Topolovec
Zarecki / Rotni - Alfonz Kodrič
Libreto Konstantin Šilovski, Modest I. Čajkovski, Peter I. Čajkovski, po istoimenski pesnitvi Aleksandra Puškina.
