Giacomo Puccini

Triptih (Plašč, Sestra Angelika, Gianni Schicchi)

Il Trittico (Il tabarro, Suor Angelica, Gianni Schicchi)

Dirigent: Claudio Maria Micheli, Simon Robinson

Režija: Paul-Émile Fourny

Koprodukcija SNG Maribor, Opéra-Théâtre Metz in Grand Théâtre de Tours

ODHOD AVTOBUSA V MARIBOR OB 17:00 IZPRED ŠPORTNE DVORANE SLOVENJ GRADEC. PRIČETEK PREDSTAVE V MARIBORU OB 19:30.

Puccinijev Triptih sestavljajo tri operne zgodbe Plašč (Il tabarro), Sestra Angelika (Suor Angelica) in Gianni Schicchi, ki se lahko izvajajo samostojno, a jih vseeno povezuje glasbenodramaturško načelo kontrasta in medsebojnega dopolnjevanja, ki ga lahko ponazorimo s potovanjem iz "teme proti svetlobi" po različnih plasteh človeške duše. Prvi del Triptiha je Giacomo Puccini (1858–1924) napisal že leta 1916, toda na dopolnitev svoje tripartitne mojstrovine je moral počakati vse do srečanja z libretistom Giovacchinom Forzanom, ki je prispeval libreto za Suor Angelico, v kateri nastopajo izključno ženski liki, ter za veristično "glasbeno komedijo" Gianni Schicchi.

Opera Plašč izhaja iz naturalistične enodejanke La houpelande francoskega dramatika Didiera Golda, ki jo današnji bralec lahko doživlja kot naturalistično kriminalko, saj se dramski siže konča z dvojnim umorom. Četudi se je libretist Adami "zadovoljil" zgolj z enim samim umorom in s tem izločil stransko dejanje (ljubosumni mož Michele umori Luigija, ljubimca svoje žene Giorgette), pa je atmosfera opere še vedno mračna in libidinalna v svoji grobosti. Gre za estetsko "senco" Puccinijeve lirične mehkobe, saj se v partituri zrcalijo izjemna disonantna mesta, ki kažejo na drugačen aspekt skladateljevega umetniškega izraza. V Goldovi literarni predlogi ostaja obrečni ambient sicer le formalno ozadje, tako rekoč mesto zločina, v Pucinnijevi operi pa se milje pristaniških delavcev vznemirljivo poudari, pri čemer postane reka prizorišče moreče enoličnosti, ki preveva tudi zakonsko zvezo Michela in Giorgette.

Tudi tragična usoda sestre Angelike, ki jo je lastna družina pregnala v samostan zaradi rojstva nezakonskega otroka, da bi tako ohranila neomadeževanost svojega ugleda, je docela razvnela skladateljevo domišljijo, ki izvablja ljubke, a globoko doživete lirične momente. Ti se poslušalcu kot idilična zvočna slika samostana ponudijo že v uvodu opere. Njeno diametralno nasprotje in obenem vrhunec opere, ki ga skladatelj prihrani za konec, je čustvena katarza, položena v duet Angelike in njene tete (princese), zatem pa še v globoko izpoved in obžalovanje izgube otroka, ki je umrl brez svoje matere (Angelikina arija Senza mamma).

Najvidnejši in z vidika dramskega sižeja najkompleksnejši del Triptiha pa je zaključna glasbena komedija Gianni Schicchi, ki predstavlja drugi vrh Puccinijevega opusa (prvi je nedvomno kultna naturalistična opera La bohème). Njen naslovni junak izhaja iz Dantejevega Pekla (Božanske komedije), v katerem je v tridesetem spevu z nekaj verzi omenjen pretkani firenški ponarejevalec Gianni Schicchi. Kompleksni Forzanov libreto na satiričen način odstira številne p(l)asti tedanje italijanske družbe, v ospredje pa postavlja tipični človeški slabosti – prevzetnost in pohlep. Forzano tako z lahkotnim komičnim ozračjem, ki spominja na Boccacciev Dekameron, ustvari zelo kredibilno zgodbo o upih potomcev in sorodnikov, ki se potegujejo za dediščino pravkar umrlega Buosa Donatija. Toda tudi mrtvi lahko še kako zagodejo živim, saj jih je bogati Firenčan kratkomalo potegnil za nos in vse premoženje zapustil bližnjemu samostanu. V hudomušni komediji zmešnjav igra ključno vlogo prav Gianni Schicchi, ki se je zamaskiral v bogatega pokojnika in narekuje novo oporoko. Toda kljub začetni ogorčenosti Donatijev se vendarle najde kompromis: Lauretta, Giannijeva hči, se zdaj lahko zaradi bogate dote poroči s svojim izvoljencem Rinucciom, premoženje pa po zaslugi Schicchijeve zvijače ostane v novi, "razširjeni" družini.

Triptih je svojo praizvedbo doživel 14. decembra 1918 v newyorški Metropolitanski operi, v mariborski Operi pa bo v tokrat izveden prvič.