Konec februarja smo se na pokopališču v Dravljah poslovili od Staneta Papeža. Bil je prvi Slovenec, ki je zaigral za rokometno reprezentanco nekdanje Jugoslavije in vsestranski  športni delavec. Med drugim je bil predsednik Slovana v njegovih zlatih časih, ko je klub iz Kodeljevega osvojil naslov jugoslovanskega prvaka in igral v nepozabnem dvoboju s slovitim Magdeburgom leta 1981. 

Stane je bil eden najbolj uspešnih igralcev slovenskega rokometa in zato je prejel številna priznanja, med drugim Bloudkovo nagrado za življenjsko delo ter plaketo Marjana Rožanca za njegovo predano delo na športnem področju. Poleg tega je bil tudi uspešen poslovnež. Stane se je rodil daljnega leta 1932 v Krmelju. Bil je najmlajši otrok v družini. Starši so imeli poleg kmetije tudi gostilno, ki je bila v tistem času središče družabnega življenja, saj se je zlasti ob nedeljah tam srečevalo staro in mlado.

Kot fantič se je Stane začel preganjati za žogo, saj je bilo nasproti njihove hiše zapuščeno igrišče. Veliko nadarjenost za rokomet so opazili trenerji v Ljubljani. Za rokomet je navdušil kasneje tudi bratranca Milana in njuna sinova Marka in Boruta. Med vojno so bili Papeževi v partizanih. Po vojni so se vrnili na porušeno domačijo in jo začeli obnavljati. Sestre in Stane so odšli na študij v Ljubljano, kjer je Stane končal študij agronomije. Medtem je pridno treniral rokomet in če je le mogel, je prihajal ob koncu tedna pomagat staršem in bratu Franciju. Kmalu po vojni mu je umrl oče.

Leta 1948 se je vrnil iz Zagreba stric Karel z ženo Metko in sinovoma in prevzel gostilno. Stane je bil na njih zelo navezan. Medtem si je v Ljubljani ustvaril družino z ženo Barbaro. Svojim otrokom sta privzgojila ljubezen do športa, delavnost in poštenje. V zrelih letih je dosegel lepe uspehe v bowlingu, kjer je pri 79 letih osvojil Super ligo na državnem prvenstvu za seniorje v bowlingu. Nikoli pa ni opustil zanimanje za rokomet in šport na sploh, tudi ko so ga že začele zapuščati življenjske moči. Na pragu 90 let je odšel od nas. Naj se za konec poslovimo z verzom.

Ko umreš in spokojno zaspiš,
ne odideš v žalosti neznano kam,
temveč ljubezen in topla misel nate v naša srca naseliš.

Milena Papež, Krmelj