Le kdo ne pozna Tavčarjeve povesti Cvetje v jeseni? Malo starejši so prebrali povest za domače branje in si ogledali nepozaben slovenski film z Mileno Zupančič v glavni vlogi. Mi, mladi, pa smo imeli priložnost, da si ogledamo nekoliko drugačno izvedbo, muzikal.
Po tretji uri smo pohiteli na šolsko ploščad, kjer smo se zbrali. Dogovorili smo se, kako bomo sedeli na vlaku. Vožnja do Krškega je hitro minila in že smo stali pri vhodu v kulturni dom Krško.
V dvorani smo poiskali svoja mesta ter sedli. Ko so ugasnile luči in se je zaslišala glasba, je dvorano zagrnila tišina. Igralci so stopili na oder ter pričeli igrati, izvrstno peti in plesati. Vsi smo padli v dogajanje, v mestno življenje v Ljubljani in malo kasneje še v življenje na podeželju. Rdeča nit je bila ljubezen na prvi pogled med mestnim odvetnikom Janezom in mladim kmečkim dekletom Meto. Vsi prevzeti smo opazovali, kaj se plete med glavnima junakoma. Eno leto se nista videla in ne slišala. Glavno junakinjo je ta čas mučila neizmerna žalost. Ko sta se končno zopet srečala, se ni se izšlo tako, kot smo mislili. Slutili smo, da bo žalostni konec, a niti pomislili nismo, da bo ta žalostni konec povzročila smrt. Meta je umrla v objemu svoje ljubezni, ki ji je izpovedala svoja čustva. Ukradla sta si le en poljub, ki je bil njun zadnji. Zdi se mi, da je umrla v tem srečnem trenutku zato, da bi za vedno ostala srečna. Nekaterim dekletom so privrele solze v oči. Ena solza je celo meni zdrsela po licu, a sem si jo hitro utrla z robom moje majice.
Muzikal se je končal. Vsi prevzeti smo ploskali ter nekateri celo vzklikali. Do mene je stopila prijateljica in mi prišepnila: »Pozabi Titanik, to je stokrat bolje!« Sploh ne vem, kako bi opisala svoje doživljanje ob tej veličastni predstavi. Razredničarka mi je predlagala, naj si preberem knjigo in ogledam še film. Z velikim veseljem bom njen predlog upoštevala. Komaj čakam, da dobim v roke knjigo ter se potopim v zgodbo. Takšen nepozaben dan bi rada še kdaj doživela.
Alja Možina, 8. b
OŠ Sava Kladnika Sevnica




