Letošnja zadnja nedelja v maju je bila kot ustvarjena za pohod po prijaznih dolenjskih krajih v katerih je svoje otroštvo in mladostna leta preživljal blaženi mučenec Alojzij Grozde. Organizator prvega takšnega pohoda je bilo Kulturno turistično društvo Primož, seveda pa ne bi šlo brez organizacijske in vsestranske podpore številnih ostalih, med katerimi velja posebna zahvala Župnijama Tržišče in Studenec, Turističnemu društvu in Aktivu kmečkih žena Tržišče, družini Grozde iz Zgornjih Vodal, krajanom Drušč, družini Vintar s Primoža, krajanom Gornjih Impolj,Turističnemu društvu in Društvo vinogradnikov Studenec ter seveda Občini Sevnica, Planinskemu društvu Sevnica, gospodoma Darku Jancu in Jožetu Prahu, podjetju Avtobusni prevozi Mrgole in vsem ostalim, ki so kakorkoli pomagali pri izvedbi dogodka. 
Zbralo se nas je približno 50 pohodnikov in po sveti maši ter prvi dobrodošlici pred župnijsko cerkvijo v Tržišču smo prisluhnili recitalu o življenju in delu našega Lojzeta. Potem smo se odpravili na dobro uro oddaljene Zgornje Vodale, kjer smo imeli na mestu Lojzetove rojstne hiše prvi daljši postanek in drugi recital. Pot smo nadaljevali do dve uri oddaljenih Gornjih Impolj, vendar se je, zaradi gostoljubnosti krajanov Drušč in Primoža, podaljšala še za eno uro. Na Gornjih Impoljah smo se, pri Kovačevi hiši, spet ustavili in prisluhnili tretjemu recitalu ter gospe Milanki Dragar, ki je kot samostojna raziskovalka in publicistka, izjemno veliko storila za ohranitev spomina na Lojzeta Grozdeta. Preostala ura poti do Studenca je hitro minila in pri župnišču smo imeli še zadnji postanek in recital. Nagovoril nas je tudi gospod župnik Anton Bobič, ki je v dolgoletnem službovanju na Studencu spoznal usode precej članov družine Lojzeta Grozdeta ter tudi njegovo mater Marijo in teto Ivanko pospremil k poslednjemu počitku na studenškem pokopališču. 

Udeleženci pohoda smo bili posebej počaščeni, ker se nam je na postankih pridružila tudi gospa Milka Ržen, ki je še zadnja polsestra našega blaženega mučenca. 
Na prvem pohodu se je resnično vse sestavilo tako, kot je bilo najboljše mogoče. Dogodek je več kot le pohod, gre za druženje in duhovno vsebino, ki je spodbudila to idejo. Prav ta vsebina in izredno prijazni sprejemi, ki smo jih doživeli na poti, pa nam bodo, poleg čudovite narave, še dolgo ostali v spominu. Drugo leto pa, na prvo nedeljo po godu našega blaženega mučenca, na svidenje na drugem pohodu.
Robert Kaše