Na binkoštno nedeljo smo se podali na 5. pohod od Tržišča do Studenca, v spomin na blaženega mučenca Lojzeta Grozdeta. Skupina 30 pohodnikov in pohodnic se je po sveti maši zbrala pred tržiško župnijsko in Lojzetovo krstno cerkvijo ter se po recitalu in pogostitvi, ki so nam jo pripravile članice aktiva kmečkih žena iz Tržišča, podala na 17 kilometrov dolgo pot po krajih, povezanih z otroštvom in mladimi leti našega blaženega.

Pot nas je vodila proti Vodalam in najprej smo se ustavili na Spodnjih, pri lani obnovljeni in blagoslovljeni Marijini kapelici. Tam so nas pričakali domačini in po okrepčilu ter krajši molitvi smo pot nadaljevali na Zgornje. Pri Grozdetovih, na mestu rojstne hiše, smo prisluhnili drugemu recitalu ter si nekoliko oddahnili, potem pa nadaljevali pot proti Jeperjeku. Vmes so nam, kot vsako leto, srečno pot zaželeli tudi pri gostoljubni hiši družine Celestina in v nadaljevanju nas je pot vodila prek Telč in Drušč, tam smo si kratko odpočili v cerkvi sv. Barbare, do Rogačic, po obnovljenem odseku stare poti, ki jo je, po pripovedovanju, prehodil tudi Lojze na svojih vračanjih k mami. Na Rogačicah nas je sprejela in pogostila družina Rak, v nadaljevanju pa še družina Vintar na Primožu. 

Tretja postaja pohoda so Gornje Impolje, kjer nam že tradicionalno lep kulturni program pripravi Irena Ule s pevsko skupino ter citrarko, pozdravila pa nas je tudi Brigita Udovč, predsednica Kulturno-turističnega društva Primož, ki je organizator pohoda. Letos nas je tam prvič pričakal tudi topel obrok, pa tudi rahel dež, ki pa ni pokvaril razpoloženja. Prehodili smo še zadnji del poti do Studenca, tam pa sta nas čakala dobrodošlica in gostoljubje domačinov v organizaciji Slavice Ivačič. Pozdravil nas je tudi župnik Marko Burger s sv. Duha, ki zdaj nadomešča pokojnega župnika Antona Bobiča, ki nas je prav tako kot velik Grozdetov častilec vedno prijazno pozdravil. Bog mu daj mir in pokoj na studenški božji njivi, v družbi Lojzetove mame, tete Ivanke in drugih. 

Pohod smo sklenili pri osnovni šoli na Studencu, prav tako Lojzetovi šoli. Tam nas je čakal avtobus prevoznika Andreja Mrgoleta in nas odpeljal nazaj v Sevnico in Tržišče. Tako smo zaokrožili še en lep pomladni dan v spominu na življenje našega Lojzeta, in to v krajih, ki jih imel tudi sam najraje.

Vsem udeležencem in udeleženkam ter seveda tistim, ki ste nam kakorkoli pomagali, nas sprejeli ali pa vsaj molili za nas, velika hvala in Bog plačaj.

Blaženi Alojzij Grozde, prosi za nas.