Starejši skavti smo precej aktivni pri igri kraje zastav drugim skavtom. Skupaj preživljamo temne in adrenalina polne noči in si prizadevamo, da bi bil naš plen čim večji. Tako smo letos pokradli že veliko zastavic in za njih zahtevali ne preveč težke odkupnine.
V sredini julija pa smo se izvidniki in vodnice (četa) odpravili na poletni tabor. Z vlakom smo se odpeljali do Radohove vasi, nato pa pot nadaljevali do Velikih Dol, kjer je bil naš taborni prostor. Hitro smo poprijeli za delo, saj je bilo treba postaviti in zgraditi mnogo stvari. Vsak vod si je postavil svoj šotor, ki so ga voditelji vsako jutro skrbno ocenili, naredili smo si tudi wc, zgradili vhodno zgradbo, skopali jamo za biološke odpadke, postavili koše za smeti, naredili streho za senco in vse ostalo, kar je potrebno, da skavt lahko v naravi preživi.
Na taboru smo bili zelo aktivni, že takoj naslednji dan smo odšli na potep. Vsak vod je dobil svoj zemljevid in hrano in odšli smo, vsak v svojo smer. Hodile smo, pile in spet hodile in po treh urah končno prišle na cilj. Tam smo si kmalu našle prenočišče, izpolnile naloge, ki so nam jih dale voditeljice, ker pa smo ugotovile, da je tu blizu Krka nismo izgubljale časa in smo se šle pred nočjo še okopat. Naslednje jutro pa smo že krenile na dolgo, vročo pot nazaj proti taboru. Na tej poti se je naš vod še bolj povezal. Kljub dobrim in slabim dogodivščinam in preizkušnjam smo vedno držale skupaj, se spodbujale in na koncu srečne prišle nazaj v tabor, saj smo ugotovile, da smo edine prišle do cilja. Na enem od večernih druženj smo opazovali zvezde in se spoznavali z astronomijo, pobližje spoznali gozd in vse kar v njem živi, obiskali Ašičevo lekarno v Stični in se pomerili na dveh velikih igrah, ki sta bili v duhu teme letošnjega tabora: Iger lakote. Pomagali smo lastnikoma, ki sta nam posodila travnik, se na rahlo tepli po riti in si tako predajali naš lopar Žužovimeka in se čez cel teden igrali igro morilca. Vsak vod si je sam kuhal kosila, vsak dan pa smo pekli tudi kruh in pripravili ogenj, ki nas je razsvetljeval na zabavnem večeru in potem še celo noč, ko smo stražili naše zastave, da jih napadalci niso vse pokradli. Vsako jutro smo imeli telovadbo in, če ponoči nismo bili preveč uspešni, tudi odkupnine za zastavice. Sledil je dvig zastave in ocenjevanje šotorov, vsak dan pa smo tudi veliko peli in igrali, pripravili mašo, kričali naše udarne vzklike in se igrali naše najljubše igre.
Krstili smo tudi naše novince. Najprej smo za njih pripravili nočni športni preizkus, na katerem so se vsi zelo potrudili, izziv odlično opravili in dokazali, da so res pravi skavti. V slavnostnem kvadratu so bili nato krščeni, prejeli pa so tudi čisto svoja skavtska imena.
Dnevi so hitro minevali in prišel je čas, ko smo se skavti, ki smo v četi zadnje leto in odhajamo v klan (starejšo skupino), morali posloviti. Odhajali smo štirje, vsak je imel svojo puščavo, na kateri je prebral čudovita pisma svojega voda in voditeljic. Tudi mi smo napisali pisma vsak svojemu vodu in tako smo v istem trenutku prebirali ganljive besede tisti, ki odhajamo in tisti, ki bodo izgubili enega člana voda. Bilo je zelo ganljivo, jokavo in od enem srečno, saj smo vedeli, da se naše poti tukaj ne bodo zaključile. Kako lepo mi je bilo, ko je celoten vod, ves objokan pritekel k meni in me skupinsko objel. Res nepopisno lepo, kdo bi si mislil, da se bomo v dveh prekratkih letih tako močno povezale.
Minili so zadnji trenutki tabora, izzveneli še zadnji udarni vzkliki, jambor je padel, vsi veseli smo se poslovili in polni lepih občutkov, skavti po srcu in vedenju vrnili vsak na svoj dom.
