Dvanajst članov in članic sevniške skupine Šole zdravja se nas je 27. septembra v mrzlem, a lepem sončnem jutru podalo v Brežice na srečanje posavskih skupin tega društva. 

V Brežicah smo se zbrali pred Športno dvorano, pozdravljali znane, spoznavali nove ljudi in pri eni stopinji nad ničlo nestrpno čakali na začetek programa. Na srečanje skupin Šole zdravja v Posavju so prišle skupine iz Brežic, Dobove, Brestanice, Senovega, Sevnice, dve iz Krškega; Zasavje pa je zastopala Litija. Okrog 140 se nas je zbralo, sicer pa v Posavju vsak delavnik od pol osmih do osmih telovadi okrog 200 ljudi. Največ jih je v Brežicah - okrog 60, tudi v Sevnici ne zaostajamo veliko, saj nas je že več kot 50. Zberemo se pri Športnem domu in že zjutraj razgibamo svoje telo ter z dobro voljo začnemo dan.

Ernest Sečen nas je vodil skozi vaje 1000 gibov po metodi Nikolaya Grishina, vadil je tudi brežiški župan Ivan Molan, ki nam je kasneje namenil nekaj pozdravnih besed. Pozdravili so nas tudi vodja brežiške skupine Ana Kupina, direktor Zavoda za šport Brežice Ferdo Pintarič in predsednica Društva Šola zdravja Zdenka Katkič. Krčani, Brežičani in Sevničani smo zapeli svoje himne, Stanka pa povedala prigodno pesem.

Brežičanke in Brežičani so zelo skrbni in pozorni gostitelji: pogostili so nas z rogljički, jabolkami, čajem, kavo, za na pot pa nam ponudili še vodo. Po malici smo se razdelili v tri skupine: pohod na Šentvid, pohod po nasipu ob Savi, ogled zgodovinskih znamenitosti Brežic in zbirk Posavskega muzeja. Priključila sem se skupini triinštiridesetih za pohod na Šentvid, ki se ga spominjam še iz gimnazijskih časov: tja smo večkrat hodili na športne dneve. Z avtomobili smo se zapeljali do parkirišča pri cerkvi na Čatežu, potem pa mimo postajališča ob  avtocesti krenili v hrib. Prej nam je vodnica povedala še marsikaj zanimivega o Čatežu, Čateških termah in škratu, ki je dobrim ljudem pokazal, kje so izviri vode. Delno smo hodili po lepo označeni Čateževi energijski pešpoti in se ustavljali na nekaj točkah. Zelo zanimivo je drevo želja, kamor lahko zavežeš trakec z željo. Ob prijetnem klepetu smo mimogrede priišli na najvišjo točko Šentviške gore k cerkvi svetega Vida. Z višine 386 metrov se tu odpre čudovit razgled na Brežice, "Brežiško morje" - akumulacijo Save pred elektrarno, Pišece, gozd Dobravo, zadaj pa kulisa hribov: od Kuma, Kamniških Alp, preko Velikega Kozjega, Lisce, Bohorja, Orlice - do Papuka. Spet smo izvedeli nekaj o zgodovini cerkve, ki stoji od leta 1680 na temeljih še starejše, njena značilnost pa je tudi zvon želja, ki smo ga vsi po vrsti izkoristili. Po oddihu smo se odpravili navzdol: najprej po asfaltirani cesti, potem po gozdni. Na desni  so se nam začeli odpirati pogledi proti Čateškim termam, Dobovi, hrvaškim nižjim hribom in Sljemenu. Kaj hitro smo na Čatežu in pri avtomobilih. Za štiri in pol kilometre dolgo pot smo porabili kar dve uri in pol, zato pa smo se prijetno družili in spoznavali med samo ter uživali v razgledih in lepotah narave okrog nas.

Ob pol enih smo se spet vsi zbrali v restavraciji Štefanič, kjer sta nas čakata okusen bograč in še slajša rezina. Ob zvokih harmonike smo z razigranimi pesmimi zaključili to prijetno srečanje. Povratek v Sevnico smo namenili strjevanju vtisov o tem dogodku, za katerega upamo, da bo postal tradicionalen.

Podrobnosti lahko najdete v spletnem dnevniku: http://rivacic.blogspot.com/2018/09/brezice-27-9-2018.html .

Zapisala
Romana Ivačič