Uspelo nam je Lojzki Imperl pripraviti veliko presenečenje. Ob njeni 80-letnici smo jo povabili 10. 9. v gostišče Plus na druženje s starimi sodelavci. Ob tistih, ki smo si bili dolga leta najbližji - iz tehničnega oddelka Lisce, še Edi Žbogar, Mimi Marolt, Vojko Dvojmoč, Anica Kragel.

            S tem intervjujem želim povzeti srčnost našega srečanja in mu dodajam odlomek iz čestitke:

»Za celo knjigo bilo bi zgod,

ko skupaj smo si stali,

si z dobro voljo pomagali

in vsaj za Novo leto, 8.marec in kostanj –

duška dali -

naše prijateljstvo poglabljali.«

Tako sem se oglasila pri Lojzki, da njeni dolgi življenjski zgodbi damo primeren okvir. Pripoved je hitro stekla:

Rojena sem malo pred 2. svetovno vojno. Hitro sem se naučila igrati harmoniko in moje igranje je dostikrat pomagalo, da je srečanje z Nemci in tudi partizani , ki so prišli v našo hišo, minilo mirno.

Bilo nas je 5 otrok, ki jih starši vse niso mogli šolati. Tako sem šla v Obrtno šolo v Sevnico in prakso delala pri krojaču. Prva zaposlitev je bila delo na domu za takrat malo firmo Lisca, ki je bila v Mlinarčevi hiši. Tako sem delala 9 mesecev, ko so v Lisci začeli leta 1959 zaposlovati. V prvi šivalnici nas je bilo približno 30. Tako se je postopno začela širitev.

Najprej sem šivala prve nedrčke: Majda, Nada in legendarna »poštepana« Boža. Moje dobro in vestno opravljeno delo so kmalu opazili. Že v šoli pa sem imela dar risanja, ki so ga odkrili tudi v firmi. Tako se je postopno začelo razvijati moje novo delovno mesto modelarke, ki se je potem - z rastjo firme - preoblikovalo v kreatorko. Začetni koraki so bili vsi na eni osebi od ideje, skice, do kroja, ki ga je bilo potrebno tudi pripraviti po številkah za krojenje s kovinskimi šablonami na prvi panžagi. Vse to se je že dogajalo na prostoru sedanje Lisce, a stavba je zaobjemala v začetku le del od sedanje vratarnice do spodnjega dela recepcije. Prvih 10 let sem bila edina modelarka.

Postopno so prišli tudi prvi sejmi – Duesseldorf, Koeln, Paris, ko sem se prvič resno »podala v svet«. To je pomenilo s kovčkom najprej s hriba v dolino do avtobusa 20 minut peš. Kasneje pa je pome prišel tudi šofer iz Lisce.

Dogodek za poseben spomin je bila na vsak način prva Liscina velika modna revija v popolnoma novem hotelu Jugoslavija (5 zvezdic) v Beogradu. Tu sva že bili s kolegico Nevenko zadolženi - pri pripravi revije - za oblačenje manekenk. Po reviji pa je bil družaben večer s kupci. Za to priliko sva si pripravili posebno garderobo. Nekoč sta bila to dva popolnoma različna svetova: Sevnica – služba in Beograd – elita, kar si danes težko predstavljaš. Za vsako posebno priliko se je šlo k frizerju, a tokrat sva meni prvič dodale make up in nalakirane nohte. To je bilo za vse iz Lisce res veliko presenečenje. Glede drugih pa sva se lepo vklopili v družbo.

Zame najbolj ekstremni doživljaj pa je bilo na vsak način srečanje z Jovanko Broz na Brdu. Gospa Jovanka naju je z gospo Miro Mohor povabila, da jo prideva pomerit in prejet njeno naročilo za perilo, ki je bilo zašito potem po njenih željah, saj je želela, da njena postava vedno deluje brezhibno. Po naju je poslala protokolarno limuzino z zastavicami. Tako so nas ljudje ob cesti z mahanjem pozdravljali. Vse naročeno pa je potem šivala vsa vzorčna šivalnica – ne le vzorčne šivilje, saj je moralo biti vse hitro gotovo, kroji in izdelava pa so bili zelo zahtevni. Z gospo Mohorjevo sva jo obiskali še enkrat v Belih dvorih v Beogradu.  Vse skupaj pa si je potrebno predstavljati v okviru takratnega časa, ko sem se od rose mokra pripeljala s kolesom od doma, šla k frizerju, se v Lisci preoblekla, se z mercedesom kot dama odpeljala na Brdo in se potem - v nasprotni smeri - tako tudi vrnila.

Lojzka je svojo pripoved zaključila z veseljem, da je še vedno v našem spominu.

Z Lojzko sem se pogovarjala in spomine zapisala Nevenka Vahtar.
Foto: Tone Zgonec.