Sveti Lovrenc je s travniki poraščen vrh med Velikim Kozjim in Kamrico, ime pa je dobil po cerkvi sv. Lovrenca. Travnik okrog te cerkve krasijo redke zaščitene vrste cvetic, npr. tržaški svišč, kranjska lilija in opojna zlatica. Med cvetjem pa najbolj izstopajo clusijev svišč, kluzijev svišč (Gentiana clusii), po domače encijan.

Cerkev in encijan imata mesto v legendi in o pastirčku Lovrencu, ki je nekoč davnega leta 1532 omagal in »… kakršnega smo našli tisto jutro na Gori ob kapelici svete Matere Božje … Ko smo v letu Gospodovem 1552 z velikim trudom dokončali to cerkev, smo odkopali grob pastirčka Lovrenca … v nov grob, ki je ob cerkvi …«. Tako je zapisal pater Karel v knjižici Pastirček Lovrenc. Ali je omenjena kapelica Matere Božje tista, ki še stoji na zahodnem vstopu na rastišče?

V našem spominu je kapelica tu od nekdaj in sile narave so jo na tem gorskem prelazu močno preizkušale, v ujmi 30. avgusta 2020 pa je bila dodatno poškodovana. Na strehi so zevale velike luknje in ni čudno, da se je udrl tudi stropni omet.  Sosedje iz Lovrenca, Okroglic, Loke in Razborja so ji tretjo aprilsko soboto namestili novo ostrešje in uredili strop. Tako zaščitena pred najhujšim bi ji zdaj pristajali še ureditev zunanjih sten in ureditev notranjosti kapelice.

Ne samo kapelica, tudi cerkev sv. Lovrenca in ob njej stoječa mežnarija sta bili v ujmi močno poškodovani. Streha na cerkvi je bila sanirana, ostajajo pa še številna nujna dela. Ključar Vidko Močivnik, ki bedi nad tem kulturno-naravnim spomenikom, je naslov za vse vas, ki bi želeli pomagati pri nadaljnjem delu. Predvsem hvala vsem, ki tako ali drugače skrbite za Svetega Lovrenca, biser Posavskega hribovja.