V junijskih, zgodnje-poletnih dneh vsak dan opažam objave številnih fotografij ljubiteljev narave, marsikdo me ob tem tudi povpraša po imenu rastline ali živali na posnetku. Prevladujejo posnetki iz pisano cvetočih travnikov. Pretežno hribovskih, saj na bolj ravninskih nižinskih travnikih ni veliko fotografskih motivov. Prevladujoče trave brez živali ali pokošene površine z balami niso fotogenične. V zadnjem desetletju ali dveh se je upravljanje travnikov močno spremenilo. Časi ročne košnje so le še nostalgija, še na manjših travnih zaplatah sedaj brnijo »laksarce«. Izginile so tudi strižne kosilnice (BCS, Bucher, Alpina …), za katerimi je moral kosec hoditi. Vse večji traktorji imajo priklopljene le še široke rotacijske kosilnice. Čas košnje je tako neprimerno krajši, gnojenje in sejanje travnih mešanic pa so nekdanje maksimalne dve do tri letne košnje kar podvojile. Marsikateri strmejši travnik pa je doživel »preobrazbo« v pašnik ali se na njem zarašča gozd.

So pisani travniki le še nostalgija? Jih bomo občudovali le na zavarovanih območjih (Lisca, Lovrenc) in manjših površinah v lasti ljudi, ki travinja ne potrebujejo in jim hkrati pisano dehteč travnik veliko pomeni? Uradna evropska in slovenska kmetijska politika s sistemom okoljsko podnebnih plačil vzpodbuja intenzivno kmetijstvo, Celo na t.i. Natura 2000 območjih, kjer smo se zavezali, da bomo dolgoročno ohranili rastlinske in živalske vrste tovrstnih travnikov.

Eno od upanj, da se ti travniki ohranijo, je sprememba vrednotenja in finančno vzpodbudnejše stimuliranje lastnikov tovrstnih travišč. A uspeh je malo verjeten, saj so lobiji velikih lastnikov, tudi korporacij, premočni za takšne spremembe. Druga možnost se kaže v potrebi po senu iz takih travnikov. Mleko krav, ki se hranijo s senom pisanih travnikov (seneno mleko) je pri nas še redkost, v nekaterih drugih evropskih državah pa je po njem (in izdelkih iz njega) že veliko povpraševanje. Manjše, lokalno pridelane in prodane količine zaradi višje vrednosti omogočijo preživetje tovrstnih kmetij. K temu lahko dodajo še možnost, da ljubitelji rastlin, metuljev, zdravilnih zelišč z nadzorovanim neškodljivim obiskovanjem dodatno obogatijo družinski proračun. S fotografijami podprta spletna stran hitro privabi goste iz Zahodne Evrope, pa tudi drugih kontinentov. Ob tem se vedno spomnim začudenih pogledov lastnikov travnikov na Osredku v osrčju Orlice na japonske goste, ki so na njihovem pašniku občudovali cvetoči teloh. Teden dni potepanja po Slovenije s ciljem videti pet vrst telohov. Ali angleškega strokovnjaka za metulje, ki je dve urni večerni postanek med vožnjo v Bolgarijo na travniku ob reki Savi podaljšal na celo noč. Mnogim gostom term Olimia ali Čatež sem že tudi pomagal do tovrstnih travnikov. Žal niso, bi pa lastniku lahko oziroma morali plačati za čudovita doživetja.

Lastnikom pisanih travnikov (rožnikov) bi lahko za njihov trud ohranjanja teh biserov narave pomagali na več načinov. Eden je sigurno, da dobijo neko javno potrditev njihovega pristopa upravljanja travnika. V krajinskem parku Goričko že nekaj let razglasijo »Naj travnik«. Poleg praktične nagrade je za lastnika še bolj pomemben pozitiven medijski odziv. V Kozjanskem regijskem parku že vrsto let poteka izbor najboljšega travniškega sadovnjaka (lastnik postane Carjevič), razglašanje najlepših travnikov pa je zaenkrat samo ideja. Občina Sevnica ima še veliko pisanih rožnikov. V teh dneh na njih cvetijo kranjske lilije, še zadnje orhideje (kukovičnik, oblasta kukavica …), preletavajo jih številni metulji (lastovičarji, različni modrini, pisančki …). Na Lisci nas sredi julija čaka že uveljavljena ročna košnja, ki postaja že ugledna prireditev. Bi bila to priložnost, da v prihodnjih letih na njej pohvalimo lastnike najbolj pestrih travnikov? Mogoče za začetek v mejah občine, kasneje pa za območje Posavja ali tudi Kozjanskega.

Pisani rožniki ne smejo postati del nostalgije, saj imajo več pomembnih funkcij. Na njih ohranjamo gensko banko živega sveta, kvalitetno hrano, pa tudi prst in vodo. S tem pa bomo prispevali tudi h kvaliteti življenja nas ljudi.  

Avtor prispevka: Dušan Klenovšek