»Dober in plemenit urok pa ostaja bogata dediščina za svetlenje prihodnosti,« je v priložnostni zgibanki ob odprtju hommage razstave zapisal sevniški kulturnik Rudi Stopar in dodal: »To nam je zapustil človek, ki v mesecu kulture s središčem kulturnega praznika – 8. februarja – Prešernovim dnem močneje prihaja v naš spomin; njegova dela gostujejo v Oknu Radogost. Zahvalni spomin velja odličniku med kulturniki, ki so tlakovali našo mozaično pot likovne kulture. Najžlahtnejši med njimi, ki smo jih že spoznali (Nande Tihole, Žiga Colnar, Zdravko Balog in drugi), je Albert Konec – Berto. 

Diapazon njegove glasbene dejavnosti je zapisan z velikim naslovom v zgodovino sevniške glasbene umetnosti od 40. let prejšnjega stoletja. Ni bilo prireditve, plesnih večerov, sprevodov, veselic, sindikalnih prireditev in proslav brez njegove harmonike. Dvajset let življenja glasbene skupine Taninton je njegovo delo in delo njegovih prijateljev, za tisti čas osrednje glasbene skupine v Sevnici.

Živel je za likovno umetnost, s slikami je napolnil največjo galerijo v domovih naše srenje. Bil je krajinar, portretist, slikar tihožitij, scenski mojster, ljubitelj in zbiralec ter restavrator etnografskega bogastva kulturne dediščine.

Umetnost Alberta Konca je odblesk dobe izmučenega sveta, ki ga je živel. Oživljanje in zavedanje njegovega spontanega ustvarjanja, enostavno lepega in bogatega s skromnimi izraznimi sredstvi in ne brez svojskega humorja, je tisto orodje, ki ga nam zapušča, da se lahko upremo pojavom estetskega, kulturnega in sploh drugačnega življenjsko vrednotenega »karkolizma« (Rebula).«

 Za živost dogodka sta v polni grajski kapeli z zvoki klavirske harmonike in zanimivimi prigodami poskrbela Bertova učenca, ki ohranjata učiteljev soul – vnemo, gorečnost in dušo, Gašper Dernovšek in Rudko Mlinarič, človeka, ki še čutita blagor domačega praga. Spomine na vedno zanimiva druženja z Albertom Koncem je v zbirki Ogled opisal inž. arh. Mirko Blaznik.

 

 Rok Petančič,

KŠTM Sevnica