Okrasni vrt ob gradu je nastal v prvi četrtini 19. stoletja po letu 1803, ko je Grad Sevnica od Salzburške nadškofije dokončno odkupil Janez Nepomuk Haendl pl. Rebenburg, ki zasadil številne eksote, porušil obrambne zidove, zasul jarke in na južnem pobočju ter uredil kulturne terase, na katerih je zasadil vinsko trto. Že v tistem času je bil vrt nekaj posebnega, kar potrjuje dejstvo, da si ga je nadvojvoda Janez leta 1812 še posebej ogledal. Domnevno so iz tega obdobja nekatera najstarejša drevesa na obodu grajske ravnice in historicistični dodatki (npr. krogovičasta neogotska balkonska ograja na razgledišču ob kamnitima levoma, klesana kamnita baza razglednega paviljona zahodno od gradu, rusticiran vrtni portal z dvokrilnimi kovanimi vrati, ornamentiran tlak iz rečnih prodnikov pred Lutrovsko kletjo idr.
Na najvišji terasi ob kamnitem zidu pod okrasnim vrtom se je razprostiral tudi zelenjavni vrt, ki je označen tudi v franciscejskem katastru iz leta 1825. Iz tega katastra je razvidno tudi, da sta bila okrasna vrtova sestavljena iz dveh razvitih parternih ureditev. Obe odražata simetričnost in ortogonalnost zasnove, razlikujeta pa se v ornamentiki. Notranja simetrija in ornamentika obeh delov kaže na baročni oblikovni vpliv, kar dopolnjuje še rokokojsko zvijugana linija povezovalne pešpoti. O razkošnosti nekdanjega okrasnega vrta pričajo številne še ohranjene (in sedaj restavrirane) parkovne skulpture, med njimi Marija z detetom na podstavku, plastiki psa in žabe, kamnita vaza ter kamnite levje skulpture. Na franciscejskem katastru je kot sredinski motiv na zahodnem delu prikazan tudi vodomet, čeprav njegov obstoj ni bil nikoli dokazan, danes pa je umeščen v centralni del zahodnega dela. Izrazita sredotežnost zasnove zahodnega dela s potmi v križni zasnovi se zgleduje po zrelih renesančnih vrtnooblikovalskih vzorih, značilnih za nemške dežele na prehodu iz 16. v 17. stoletje, medtem ko vzhodni grajski parter odraža vpliv baroka. Oblike so mehkejše, ornamentika je razgibana s centralnim poudarkom, ki je prvotno najverjetneje označeval kalifornijsko kalocedro, ki raste še danes.
Franciscejski kataster je služil tudi kot osnova za pripravo Konservatorskega načrta za obnovo grajskega parka, ki ga (na osnovi konservatorskega predloga Alenke Kolšek, priznane konservatorke, iz leta 1988) je leta 2009 pripravil (in leta 2012 dopolnil) Zavod za varstvo kulturne dediščine RS, OE Celje; le-ta pa je bil leta 2011 nadgrajen še s Konservatorskim načrtov kamnitih elementov Gradu Sevnica, ki ga je pripravil Restavratorski center Slovenije. Oba omenjena dokumenta pa sta bila osnova za pripravo celovitega načrta obnove, ki smo ga dokončali v letu 2012, in na osnovi katerega je bila izvedena tudi celovita obnova.
Sedanja veduta grajskega parka po vzoru nekdanjega okrasnega vrta prikazuje in razodeva veličastnost okolice gradu Sevnica. Posebej zanimiva je rekonstuirana zahodna terasa z balustradno ograjo, na kateri so kamnite krogle, plamenice, neorenesančne vaze ter neobaročni kamniti cvetlični vazi. Dandanes se lahko po grajskem parku sprehodite pod krošnjami številnih dreves, ki posebej v poletnih mesecih nudijo senco mnogim obiskovalcem. V zahodnem delu parka so najbolj opazne javorovolistne platane (Platanus acerifolia) in rdečelistna bukev (Fagus sylvatica "Atropunicea"), v vzhodnem delu pa s svojo poševno rastjo izstopa kalifornijska kalocedra (Calocedrus decurrens). Ostala drevesa v grajskem parku so javor (Acer sp.), tisa (Taxus baccata), beli gaber (Carpinus betulus), divji kostanj (Aesculus hippocastanum), gladki bor (Pinus strobus), veliki jesen (Fraxinus excelsior), hrast graden (Quercus petraea), lipa (Tilia platiphyllos), robinija (Robinia pseudoacacia), črni gaber (Ostrya carpinifolia) ter gorska sekvoja ali mamutovec (Sequoiadendron giganteum). Med drevesi so v grajskem parku označene tudi energijske točke, kjer zemlja najbolj izžareva svojo energijo, v toplejših mesecih pa se boste lahko spočili in uživali na stilnih lesenih klopcah. Kamnitim elementom v parku življenje dajejo zasaditve pušpana in gabrove živice, v toplejših mesecih pa bomo v parku dodatno zasadili rododendrone (tudi sevniško azalejo), botanične šipke, vrtnice, popenjavke… Uživate lahko tudi v razglednem paviljonu na skrajnem Z robu parka, ki je pravi kraj za romantiko in opazovanje sončnih zahodov. Edinstveno veduto dopolnjuje tudi celovito obnovljena grajska vila ob grajskem parku nad grajskim vinogradom s 500 trtami modre frankinje.
Vrtnoarhitekturno dediščino Gradu Sevnica podrobno opisuje konservarorka ZKVDS OE Celje Andreja Mihelčič, rastlinski in živalski svet Gradu Sevnica in njegove okolice pa biolog Dušan Klenovšek v prispevkih v Monografiji Grad Sevnica, ki jo je leta 2011 izdalo društvo TRG Sevnica.
Obnovljena okolica Gradu Sevnica omogoča tudi pripravo in nadgradnjo različnih vsebin (porok, prireditev…), ki jih bomo s skrbnim premislekom in odgovornostjo umeščali vanjo na način, da bo v čim večji možni meri zadovoljevala potrebe in želje uporabnikov. Grad Sevnica z okolico je naša skupna kulturna dediščina, zato ga varujmo in koristimo skrbno, da bo ostal v vsej svoji lepoti tudi za prihodnje rodove.
Rok Petančič
KŠTM Sevnica
Viri in literatura:
Mihelčič, Andreja (2011): Vrtnoarhitekturna dediščina Gradu Sevnica (izvirni članek v Monografiji Grad Sevnica, 2011, str. 249-273. Izdajatelj Društvo TRG Sevnica).
Klenovšek, Dušan (2011): Rastlinski in živalski svet Gradu Sevnica in njegove okolice (izvirni članek v Monografiji Grad Sevnica, 2011, str. 249-273. Izdajatelj Društvo TRG Sevnica).
Kolšek, Alenka (2000): Zgodovinski vrtovi Dolenjske in Posavja, članek Vrtovi sevniškega gradu, str. 63-66, Dolenjska založba Novo mesto
