Povejte nam nekaj besed o sebi.
Živim in delam v tujini, ampak se z veseljem vračam v domače konce. Sebe vidim kot posavskega lokalnega patriota. Prihajam iz Sevnice, že v osnovni šoli sem rad zahajal v Radeče na prvo skatarsko rampo v Posavju. Na srednji šoli v Brežicah sem začel igrati v punkovski skupini, v Krškem sem bil aktiven v novih bendih in društvu Pizdun. Zaradi koncertov sem rad potoval do Kostanjevice in Bistrice ob Sotli. Takrat se tega sicer še nisem zavedal, toda vse to me je oblikovalo v Posavčana. Stara razporeditev slovenskih dežel je bila že dolgo pozabljena, toda v tej mali Sevnici, zaradi meje reke Save, smo bili ločeni med Štajersko ali Kranjsko. Jaz kot stara šola, na levi strani reke, sem bil Štajerec. Ko sem bil študent v Ljubljani so rekli, da izhajam iz bližine Maribora. Pozneje so mi kot študentu v Mariboru razložili, da nisem Štajerec, ker niti Celje ni več Štajerska, samo Maribor je. Ni mi preostalo drugega, kot da postanem Posavec in vsem naokoli, z omembo znane krške nuklearne in Term Čatež, poskušam razložiti, kje je Posavje. To počnem še dandanes.
Že nekaj časa spremljam profila Castles of Posavje na FB in Instagramu, ki sta zelo živa, s krasnimi opisi in čudovitimi slikami. Kaj vas je spodbudilo k odprtju profilov, ki imata veliko sledilcev?
V letu 2010 sem pisal diplomsko nalogo Po poteh Spodnjeposavskih gradov. Regija se je imenovala Spodnje Posavje, jaz pa sem raziskoval, ali so morda gradovi med seboj povezani in kako delujejo. V tistem času sicer še niso bili, z izjemo dveh gradov, Sevnice in Brestanice, ki sta bila v stiku, da istočasno nista organizirala podobnih dogodkov. Povezava vseh gradov v Posavju je bila videti kot misija nemogoče. Gradovi so bili lastnina občin, z različnim financiranjem in delovanjem. Mokriški grad pa državna lastnina v upravljanju zasebnega podjetja. Občine v Posavju se še niso povezovale. Zgodi se, da se je napredna upraviteljica gradu Rajhenburg premestila v Posavski muzej v brežiškem gradu in tako je nastala povezava treh gradov. Kmalu so sledili še preostali. Gradovi Posavja so povezani in regija se čedalje bolj spaja.
Moj mentor in komisija na zagovoru diplomske naloge so bili navdušeni nad idejo povezovanja regije. Zasluga, da sem to nadaljeval po študiju, gre mojemu takratnemu dekletu, zdaj ženi Zuzani. Nagovarjala me je k promociji posavskih gradov onkraj družbene mreže. Najprej sem uredil Facebook in pozneje še Instagram. Za bolj sočnimi zgodbami je prav ona. Čeprav je iz Slovaške, prebira knjige in stare članke o pozabljeni zgodovini naših krajev. V marcu pripravlja že 3. leto mesec ženske zgodovine, povezane s Posavjem in gradovi.
Gradovi Posavja so čudoviti biseri v kulturni dediščini in pomembni dejavniki v turizmu. Kako gledate na grajsko dediščino, kje so njene prednosti, potenciali in pomanjkljivosti?
Gradovi Posavja so na pravi poti, nekaterim še manjkata njihova strokovnost in nadgradnja. Mogoče malce več drznosti. Prednost je, da smo majhna regija, ki jo lahko obiščeš v krajšem času. Postavitev sobe Sedem Veličastnih in digitalna promocija posavskih gradov v letu 2021 je bila čudovito presenečenje. Potencial je ogromen. Mislil sem promovirati naše gradove samo pol leta, toda po 10 letih še vedno najdem in se naučim kaj novega.
Potem sem razmišljal o združitvi posavskih gradov ne samo v naši regiji, ampak na geografskem porečju Save v Sloveniji, od Bleda do Mokric. Naslednji projekt bi bil mednarodni. Pridružile bi se še Hrvaška, Bosna in Srbija, vse od izvira do izliva v Donavo. S takšno povezavo gradov, ki so nastali ob reki in zaradi nje, bi se uvrstili na evropski trg in precej izboljšali našo prepoznavnost.
V Posavju pa nas seveda čakajo še zagon že obnovljenega gradu Pišece in obnova bizeljskega gradu, šrajbarskega turna in nujno preprečitev propada mogočnih ruševin gradu Kunšperk. Novi dvor v Radečah bi lahko v prihodnosti zamenjal svojo dejavnost. Sem sladkosned in v spodnjem brestaniškem gradu pričakujem pravo čokoladnico.
Ali se poleg omenjenega ukvarjate še s čim?
Rad potujem in uživam. Na Slovaškem kot prostovoljec pomagam pri obnovi grajske ruševine Biely Kameň v mestu Svätý Jur, v katerem živim. Všeč mi je, kako je tam razvita obnova gradov. Imajo jih ogromno in pogosto se lokalni ljudje zberejo in jih s strokovno pomočjo začnejo obnavljati ali pa jih pravilno zaščitijo pred propadom. Nekateri črpajo evropska sredstva, drugi pa si pomagajo le z lokalnim sponzorstvom. V gradovih, kot pri nas, so po navadi muzeji ali hoteli. Tam imajo prav posebno ljubezen do izletov na ruševine gradov. Družine z otroki, pari ali prijatelji jih redno obiskujejo. Opremljeni so s klopmi, koši za smeti, informacijskimi tablami, urejenimi sprehajalnimi potmi in ustreznimi označbami, nekateri imajo konec tedna odprte tudi manjše stojnice z osvežilnimi napitki in prigrizki.
Živim in delam v tujini, ampak se z veseljem vračam v domače konce. Sebe vidim kot posavskega lokalnega patriota. Prihajam iz Sevnice, že v osnovni šoli sem rad zahajal v Radeče na prvo skatarsko rampo v Posavju. Na srednji šoli v Brežicah sem začel igrati v punkovski skupini, v Krškem sem bil aktiven v novih bendih in društvu Pizdun. Zaradi koncertov sem rad potoval do Kostanjevice in Bistrice ob Sotli. Takrat se tega sicer še nisem zavedal, toda vse to me je oblikovalo v Posavčana. Stara razporeditev slovenskih dežel je bila že dolgo pozabljena, toda v tej mali Sevnici, zaradi meje reke Save, smo bili ločeni med Štajersko ali Kranjsko. Jaz kot stara šola, na levi strani reke, sem bil Štajerec. Ko sem bil študent v Ljubljani so rekli, da izhajam iz bližine Maribora. Pozneje so mi kot študentu v Mariboru razložili, da nisem Štajerec, ker niti Celje ni več Štajerska, samo Maribor je. Ni mi preostalo drugega, kot da postanem Posavec in vsem naokoli, z omembo znane krške nuklearne in Term Čatež, poskušam razložiti, kje je Posavje. To počnem še dandanes.
Že nekaj časa spremljam profila Castles of Posavje na FB in Instagramu, ki sta zelo živa, s krasnimi opisi in čudovitimi slikami. Kaj vas je spodbudilo k odprtju profilov, ki imata veliko sledilcev?
V letu 2010 sem pisal diplomsko nalogo Po poteh Spodnjeposavskih gradov. Regija se je imenovala Spodnje Posavje, jaz pa sem raziskoval, ali so morda gradovi med seboj povezani in kako delujejo. V tistem času sicer še niso bili, z izjemo dveh gradov, Sevnice in Brestanice, ki sta bila v stiku, da istočasno nista organizirala podobnih dogodkov. Povezava vseh gradov v Posavju je bila videti kot misija nemogoče. Gradovi so bili lastnina občin, z različnim financiranjem in delovanjem. Mokriški grad pa državna lastnina v upravljanju zasebnega podjetja. Občine v Posavju se še niso povezovale. Zgodi se, da se je napredna upraviteljica gradu Rajhenburg premestila v Posavski muzej v brežiškem gradu in tako je nastala povezava treh gradov. Kmalu so sledili še preostali. Gradovi Posavja so povezani in regija se čedalje bolj spaja.
Moj mentor in komisija na zagovoru diplomske naloge so bili navdušeni nad idejo povezovanja regije. Zasluga, da sem to nadaljeval po študiju, gre mojemu takratnemu dekletu, zdaj ženi Zuzani. Nagovarjala me je k promociji posavskih gradov onkraj družbene mreže. Najprej sem uredil Facebook in pozneje še Instagram. Za bolj sočnimi zgodbami je prav ona. Čeprav je iz Slovaške, prebira knjige in stare članke o pozabljeni zgodovini naših krajev. V marcu pripravlja že 3. leto mesec ženske zgodovine, povezane s Posavjem in gradovi.
Gradovi Posavja so čudoviti biseri v kulturni dediščini in pomembni dejavniki v turizmu. Kako gledate na grajsko dediščino, kje so njene prednosti, potenciali in pomanjkljivosti?
Gradovi Posavja so na pravi poti, nekaterim še manjkata njihova strokovnost in nadgradnja. Mogoče malce več drznosti. Prednost je, da smo majhna regija, ki jo lahko obiščeš v krajšem času. Postavitev sobe Sedem Veličastnih in digitalna promocija posavskih gradov v letu 2021 je bila čudovito presenečenje. Potencial je ogromen. Mislil sem promovirati naše gradove samo pol leta, toda po 10 letih še vedno najdem in se naučim kaj novega.
Potem sem razmišljal o združitvi posavskih gradov ne samo v naši regiji, ampak na geografskem porečju Save v Sloveniji, od Bleda do Mokric. Naslednji projekt bi bil mednarodni. Pridružile bi se še Hrvaška, Bosna in Srbija, vse od izvira do izliva v Donavo. S takšno povezavo gradov, ki so nastali ob reki in zaradi nje, bi se uvrstili na evropski trg in precej izboljšali našo prepoznavnost.
V Posavju pa nas seveda čakajo še zagon že obnovljenega gradu Pišece in obnova bizeljskega gradu, šrajbarskega turna in nujno preprečitev propada mogočnih ruševin gradu Kunšperk. Novi dvor v Radečah bi lahko v prihodnosti zamenjal svojo dejavnost. Sem sladkosned in v spodnjem brestaniškem gradu pričakujem pravo čokoladnico.
Ali se poleg omenjenega ukvarjate še s čim?
Rad potujem in uživam. Na Slovaškem kot prostovoljec pomagam pri obnovi grajske ruševine Biely Kameň v mestu Svätý Jur, v katerem živim. Všeč mi je, kako je tam razvita obnova gradov. Imajo jih ogromno in pogosto se lokalni ljudje zberejo in jih s strokovno pomočjo začnejo obnavljati ali pa jih pravilno zaščitijo pred propadom. Nekateri črpajo evropska sredstva, drugi pa si pomagajo le z lokalnim sponzorstvom. V gradovih, kot pri nas, so po navadi muzeji ali hoteli. Tam imajo prav posebno ljubezen do izletov na ruševine gradov. Družine z otroki, pari ali prijatelji jih redno obiskujejo. Opremljeni so s klopmi, koši za smeti, informacijskimi tablami, urejenimi sprehajalnimi potmi in ustreznimi označbami, nekateri imajo konec tedna odprte tudi manjše stojnice z osvežilnimi napitki in prigrizki.
V Sloveniji takšnega veselja ni. Še vedno mislimo, da so gradovi nemška zadeva, in ne naša, kar je daleč od resnice. V Posavju imamo veliko popolnoma pozabljenih ruševin, skritih v gozdovih, brez označb. Ob tem se moram zahvaliti Roku Kranjcu iz Brežic, ki je res veliko naredil na področju raziskovanja in promocije posavskih grajskih stavb. Ste vedeli, da jim imamo več kot 100 v Posavju? Doma v Sevnici imam pogled na grajski hrib in ruševino gradu Boštanj, pa sklepam, da žal prebivalci sevniške občine te in preostalih lokacij ne poznamo, sploh pa ne dovolj dobro.
Velika zahvala gre tudi domačim fotografom Bojanu Dremlju, Jožetu Hvala in drugim, ki z objavami svojih pravljičnih posnetkov skrbijo za prepoznavnost gradov Posavja in ne nazadnje tudi za naše zadovoljstvo ob ogledu res krasnih fotografij gradov.
Kako gledate na življenje in katere vrednote so vam pomembne?
Povezovanje je nekaj, kar nas naredi močnejše. Želel bi si, da bi bilo Posavje z leti še bolj povezano. S skupnimi močmi lahko regijo dvignemo med zanimivejše lokacije, za nas in obiskovalce. Gradovi so samo ena izmed možnosti, ki so meni prinesli ogromno zanimive zgodovine in še večjo ljubezen do lastnega kraja. Tako, da vse, kar vas veseli, lahko razširite tudi med druge ljudi. Vljudno vabljeni, da se nam pridružite na profilih, napišite kakšno objavo ali naredite posnetek.
Hvala za pogovor in misli, ki ste jih delili z nami. Naj bo vaša pot po svetu še naprej zanimiva in bogata, želimo pa tudi, da bi se vedno radi vračali v Slovenijo in tudi v Sevnico.
Pogovarjala se je Alenka Kozorog.
