Pohodniki Društva upokojencev Šentrupert smo se tokrat odpravili na pohod po Zagrebu, glavnem mestu sosednje Hrvaške. V jutranjih urah smo se odpravili na potep z avtobusom, ki je bil poln udeležencev. Ustavili smo se še v Slovenski vasi, na Mirni in Trebnjem in tako prispeli na avtocesto v smeri mejnega prehoda Obrežje. Vodnik Jože nam je razložil njegov  skrbno načrtovan program izleta, s posebnim opozorilom na posedovanje osebnih dokumentov za prehod državne meje, pa poskrbel, da ni nihče ostal na meji. Ob prihodu v Zagreb, smo na glavni želežniški postaji doživeli prvo presenečenje. Priključila se nam je namreč  Slovenka, ki že trideset let živi v Zagrebu in je bila ta dan naša vodička po Zagrebu. Ponosna na to, da ima dve domovini nam je povedala plan pohoda; začela pa z znamenitostjo stavbe želežniške postaje. Po poti preko trga Kralja Marka in parka Zrinjevac  smo izvedeli tudi nekatere podatke, ki se nanašajo na prispevek znanih Slovencev k lepotam Zagreba. Na trgu Bana Jelačiča je sledilo obvezno skupinsko slikanje, nato pa razočaranje, saj najkrajša vzpenjača na svetu ni delovala tako, da smo se morali na Gornji grad (del Zagreba) povzpeti peš. Ob ogedu upravnega središča države smo se napotili proti katedrali, ki mogočna stoji ob obzidju, kjer je nameščena ura, ki kaže čas potresa, kateri je v prejšnjem stoletju prizadejal Zagreb. Po zaključenem ogledu mesta, smo se odpeljal v največji zagrebški park Maksimir. Tukaj so prišli na svoj račun ljubitelji nogometa (videli smo namreč stadion NK Dinamo) vsi pa smo si ogledali živalski vrt, ki pa na žalost ni več to, kar je bil nekoč. Po rahli utrujenosti se je prileglo zasluženo kosilo in nato pot domov. Na koncu smo ugotovili, da se ob pomoči dobrih pomočnic, Jožetu ni nihče izgubil in da smo izvedeli veliko novega o naših sosedih.

Boštjan SLADIČ