Strastni ljubitelj srednjega veka že zadnjih dvajset let preučuje viteško življenje. Prebiva v Barbovi graščini na Veseli gori, kjer nabrano znanje prenaša na obiskovalce njegove razstave orožja, oklepov, starih obrti in heraldike.

Janez Kvaternik je že od nekdaj čutil pripadnost srednjemu veku, vendar se srednjeveškega načina življenja dolgo časa ni lotil. Šele pozneje v življenju ga je pot pripeljala do njegovega prvega stika s srednjeveškimi navdušenci. Na Gradu Snežnik je na viteškem sejmu spoznal predstavnike enega od slovenskih srednjeveških društev in bila je ljubezen na prvi pogled.

Naslednja leta je Kamničan Janez Kvaternik preživljal po viteških prireditvah in vedno več zanimanja je gojil do srednjega veka. Kmalu se ga je prijelo njegovo viteško ime Janez Kamniški in postajal je vedno večja zakladnica srednjeveškega znanja, s tem da je bilo to znanje takrat bistveno manj dostopno kot danes. Interneta ni bilo, srednjeveška društva pa so druga pred drugimi velikokrat skrivala informacije. Navdušenci so bili tako velikokrat prepuščeni sami sebi – učili so se, kako se plete verižnina, obleke so si šivali sami, komaj so našli kovače, ki so izdelovali meče, kaj šele čevljarje, ki so znali narediti srednjeveške čevlje.

Z leti je Kamniški ustanovil kulturno umetniško društvo Klati vitez in kmalu po ustanovitvi se je društvo preselilo v Barbovo graščino na Veseli gori pri Šentrupertu. Člane društva je že od začetka povezovalo predvsem zanimanje za stare obrti in njihovi društveni prostori so kmalu zrasli v neke vrste muzej. Skupaj so člani skozi leta nabrali dovolj opreme za oborožitev manjše vojske, vedno več pa je bilo tudi rekvizitov, povezanih s srednjeveškim življenjem. Kamniški, ki je na začetku izdeloval predvsem viteške oklepe, je tako sčasoma vedno več zanimanja posvetil izdelavi papirja za grajsko tiskarno. Sledilo je preučevanje srednjeveške heraldike. Zadnje dni pa se zanima predvsem za izdelavo vrvi na star način.

V Barbovi graščini je zrasel eden najbolj zanimivih ”muzejev” v Sloveniji. Pa ne samo zaradi zbirke, ampak zaradi Janeza Kamniškega, ki obiskovalce na svojevrsten način vodi po razstavi. Večina razstavljenih eksponatov je reprodukcij, obiskovalci jih lahko vzamejo v roke, Janez za vsak predmet posebej pove še njegovo zgodbo. To je neke vrste mešanica muzeja in animacije, kjer obiskovalci lahko preizkusijo vse od nošenja oklepov in mahanja z meči do kovanja denarja in tiskanja knjig.

Avtor: Jan Lukanović