Slovenski skavti so v torek, 17. decembra 2024, na Občino Šempeter-Vrtojba prinesli Luč miru iz Betlehema. Plamen, ki ga vsako leto prižgejo v votlini Jezusovega rojstva v Betlehemu, in se nato s sveče na svečo kot neprekinjena veriga raznese po vsem svetu, je tudi letos sprejel župan Milan Turk. Župan se je zahvalil skavtom za sodelovanja v preteklem letu, pa tudi za to, da s svojo prizadevnostjo že vrsto let prinašajo luč miru ter s tem širijo prepoznavanje pomembnosti osebnih dejanj pri zavzemanje za mir v družbi.

Akcija Luč miru iz Betlehema v Evropi odmeva že od leta 1986, v Sloveniji pa vse od njene osamosvojitve leta 1991 naprej. Namen akcije je širiti sporočilo miru, ki je univerzalen dar ter si ga zasluži prejeti in imeti vsak, ne glede na rasno, versko, nacionalno ali katerokoli drugo pripadnost. Tokratno geslo in poslanica je Upaj, zaupaj, stopi!

Lepo mi je. Vem, da moj svet ni popoln, a poleg mene gori plamen, ki sem ga prejel. V njegovi svetlobi zagledam bližnjega, ki sedi v temi. Tudi jaz sem bil kakor on. Takrat sem si želel moči, da bi lahko opazil bližajoči se plamen, zato mu previdno zakličem: "Upaj! Vedi, da kadar pred seboj vidiš senco, je za tabo luč."

Tišina. Morda pa moj klic ni bil dovolj prepričljiv? Nočem se obrniti stran, zato stopim bližje in glasneje zakličem: "Zaupaj! Zaupaj sebi, meni, Njemu."

Pogleda me in Luč, ki jo prinašam, mu osvetli obraz. Vidim izraz zaupanja. Sedaj mu lahko rečem: "Upaj, zaupaj in stopi korak proti Luči." Toplota plamena ga ogreje in mu da moč, da pride k meni ter sprejme plamen. Upam, da bo nekoč tudi on lahko rekel: "Lepo mi je. Vem, da moj svet ni popoln, a poleg mene gori plamen, ki sem ga prejel."

Kaj sporoča poslanica?

Prvi del poslanice govori o zavedanju, da svet, v katerem živimo, nikoli ni brez slabih izkušenj in skrbi, vendar se kljub temu zavedamo, da je večinoma še vedno zelo lep. Nekateri ljudje tega včasih ne vidijo na enak način – včasih so to naši bližnji, včasih tudi neznanci. Najpomembnejša stvar, ki bi jo s poslanico radi predali naprej, je moč, da znamo opaziti človeka v stiski ter mu zmoremo ponuditi pomoč. 

V drugem delu govorimo o prepogosti situaciji, v kateri smo se gotovo že vsi znašli. Mnogokrat se zgodi, da človeka v stiski le bežno pogledamo ali na hitro namignemo, da bo še vse v redu, v resnici pa se poskušamo iz neprijetne situacije čimprej izmakniti. Pomembno je, da se takrat ne obrnemo stran, ampak stopimo bližje. Navežemo se tudi na vrednoto zaupanja in dejstvo, da moramo v življenju zaupati sebi, bližnjim in Bogu.

Tretji del prinaša sporočilo, da človeku v stiski zares pridemo nasproti, ko se zanj potrudimo in mu v resnici želimo pomagati, biti opora. Pa vendar mora biti vedno vsak zase tisti, ki naredi prvi korak proti luči, proti svetlobi, proti novi priložnosti. Zadnja poved je enaka začetku poslanice, s čimer želimo prikazati, da lahko tudi druga oseba oziroma vsakdo to sporočilo prenaša naprej.