V četrtek, 21. julija, je Likovno društvo Šempeter-Vrtojba odprlo razstavo slik in risb Lucijana Reščiča (1946 - 2003), ki se je rodil in mladost preživel v Šempetru pri Gorici. Razstavo z naslovom "Ko se vračam domov" je društvo v počastitev sedemdesetletnice umetnikovega rojstva pripravilo v sodelovanju z Galerijo likovnih samorastnikov Trebnje, kjer si je do 23. oktobra mogoče ogledati drugi del pregledne razstave.

Po pozdravnih besedah župana Milana Turka, je spregovorila Patricija Pavlič, direktorica trebanjskega CIK-a, pod čigar okriljem deluje tudi Galerija likovnih samorastnikov. Lucijana Reščiča oz. Lučkota, kot so ga mnogi klicali, je označila za enega vidnejših predstavnikov slovenskega naivnega slikarstva, ki se je večkrat udeležil tudi tamkajšnjega Mednarodnega tabora likovnih samorastnikov. Več o njem in njegovem delu je nato povedal njegov mladostni prijatelj, pesnik Aleksander Peršolja, ki je tudi prispeval tekst za razstavni katalog.

Odprtje razstave, ki bo v Coroninijevem dvorcu na ogled do 10. septembra, je zaokrožil violinist Boris Krajnik, ki se je z glasbo poklonil madostnemu prijatelju.

O umetniku
Lucijan Reščič se je rodil 26. julija 1946 v Šempetru pri Gorici. Osnovno šolo je obiskoval v rojstnem kraju, kjer je likovni pouk poučeval akademski slikar Vladimir Hmeljak, ki je Reščiča spodbujal pri ustvarjanju. Že v tem obdobju je izdeloval plakate in oblikoval skulpture iz gline. Šolanje je nadaljeval na učiteljišču v Tolminu. Kot učenec in učiteljiščnik je veliko pozornosti in prostega časa posvetil glasbi in nogometu. Prijateljeval je z mladimi glasbeniki, kulturniki, ki so se srečevali pri skladatelju Maksu Pirniku. Tu je spoznal tudi ženo Marijo. Po maturi je opravil sprejemni izpit na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, toda življenje se je obrnilo drugače in z ženo sta najprej poučevala na Štajerskem, kasneje sta se preselila v Čatež, kjer je spoznal učitelja in slikarja Viktorja Magyarja. Kot izredni študent likovnega pouka in knjižničarstva na Pedagoški akademiji v Ljubljani je začel poučevati tehnični in likovni pouk na osnovni šoli v Trebnjem. Priključil se je taboru likovnih samorastnikov, kjer je tudi aktivno sodeloval pri rasti tega gibanja. Nato je sedemnajst let služboval kot likovni vzgojitelj v Zavodu za prestajanje kazni Dob. Zadnja leta pred smrtjo (2003) je živel kot svobodni ustvarjalec v Trebnjem.