V četrtek, 3. julija 2025, sta župana občine Šempeter - Vrtojba in Castelculier, Milan Turk in Olivier Grima s slovesnim podpisom v Mladinskem centru Vrtojba potrdila Listino o pobratenju, ki sta jo lani 1. maja podpisala v Franciji. Slovesnega dogodka so se poleg gostov iz Castelcouliera udeležili sedanji in nekdanji župani pobratenih občin Medea in Romans d'Isonzo ter Karl Cogard, direktor Francoskega inštituta v Sloveniji. 

Ob tej slovesni priložnosti je župan Milan Turk vse nagovoril. Njegov nagovor objavljamo v celoti.

"Spoštovani prisotni župani, nekdanji župani, člani občinskih svetov, zaslužni prebivalci vseh treh občin, ki že vrsto let gojite pobratenje in prijateljstvo in seveda vsi danes tukaj zbrani, na tej lepi slovesnosti, na kateri bomo potrdili pobratenje z Občino Castelculier, ki smo ga sklenili lani.

Moj današnji nagovor je zelo podoben tistemu, ki sem ga lani povedal v Castelculierju ob podpisu listine o pobratenju.

Zgodovinske okoliščine, ki so pripeljale do tega, da sta pobratenje sklenili Občini Castelculier in Medea so drugačne, kot so tiste v katerih smo pobratenje sklenili takrat Krajevna skupnost Vrtojba in Občina Medea in današnje, ko potrjujemo pobratenje med Občinama Castelculier in Šempeter - Vrtojba. Spomnimo se, da bomo letos v oktobru praznovali že 40. obletnico pobratenja z Občino Medea. Prav gotovo je pomembna okoliščina dejstvo, da smo danes tako Francija kot Italija z daljšo tradicijo državnosti, kot tudi Slovenija, ki je kot mednarodno priznana država nastala v letu 1991, članice Evropske unije.

Evropska unija je danes politični subjekt, ki se je razvijal vse od konca druge svetovne vojne v sredini prejšnjega 20. stoletja in se razvija še danes. Subjekt, ki je utemeljen na človekovemu dostojanstvu, spoštovanju človekovih pravic, svobodi, enakosti, demokraciji in pravni državi pa prinaša prebivalstvu držav članic tudi veliko prednosti in možnosti, ki bi jih vsaka država sama težko izkoristila. Vzpostavljen enotni notranji trg in monetarna unija, zagotavljanje varnosti brez notranjih meja, varovanje okolja, spodbujanje socialne pravičnosti, ter spoštovanje bogate kulturne in jezikovne raznolikosti, omogoča prebivalcem Evropske unije relativno blaginjo, predvsem pa nam posredno zagotavlja mir, za katerega si vsi želimo, da bi ostal trajen. Da bi mir in trajnostno naravnani razvoj lahko vzdrževali je še kako pomembno, da se med seboj poznamo, da poznamo tudi zgodovino, po kateri se morda razlikujemo, vedno pa najdemo tudi kakšno okoliščino, po kateri smo si zelo podobni, in tako spoznamo, da so nas življenjske izkušnje izoblikovale v ljudi, ki se dobrih medsebojnih odnosov še kako zavedamo. Medsebojno spoštovanje in solidarnost zagotavljata trajni mir.

Lepo je bilo poslušati dragega prijatelja, ki se je potrudil poglobiti se v zgodovino Slovenije. Slovenija je majhna država pa vendar tako zelo raznolika, da je njeno zgodovino težko zelo natančno poznati. Gotovo je zgodovina Francije ali Italije, ki sta večji državi, še obsežnejša. Zanimivo pa je, da vendarle spadamo vsi v nek širši evropski koncept, v katerem se zgodovinske okoliščine znajo tudi ponoviti. Zato pa prav, da zgodovino tudi dobro poznamo. Območje med Alpami in Jadranskim morjem je skozi zgodovino vedno predstavljalo prehod med vzhodno in zahodno Evropo. Včasih je bilo na tem prehodu mirno, velikokrat pa smo bili tudi priča spopadom, vpadom, limesom in mejam, še ne dolgo tega tudi železni zavesi, ki je Evropo razdelila od Baltika do Jadrana.

Z bližnjo Medeo delimo zgodovinsko usodo že od pradavnine, gotovo pa tudi že vse od rimskih časov. V istih takih ali drugačnih državnih tvorbah smo skupaj živeli vse do leta 1947. Bila so sicer tudi krajša obdobja, ko smo se znašli v različnih državah. Za vzponom rimskega imperija je seveda sledil tudi zaton, najprej njegovega zahodnega dela. Vse več ljudstev je iskalo svoje lepše življenje znotraj imperija, v katerem je vladalo relativno blagostanje. S podobnim stanjem se srečujemo tudi danes v moderni Evropi. Moderna država z razvejano infrastrukturo je omogočala tudi duhovni razcvet in obetala trajni napredek. In tako so pretežno skozi Vipavsko dolino (kjer se nahajata Šempeter in Vrtojba) naprej v Furlanijo in Italijo vdirala razna ljudstva. Rimljani so jim takrat rekli barbari, saj so zanje menili, da so manj civilizirani, če ne celo primitivni. Pa ni bilo vedno tako. Eno od teh ljudstev so bili Vizigoti pod vodstvom njihovega poveljnika Alarika. Leta 401 in 408 so oplenili Oglej v naši bližini, ki je bilo v tistem času eno od štirih največjih mest v Italiji, danes pa je le manjša vas s sicer bogatimi zgodovinskimi ostalinami, ki se še raziskujejo. Kasneje so oplenili tudi Rim, po smrti Alarika pa so Vizigoti leta potovali po Italiji in se zatem naselili v dolini reke Garone oz. v rimski pokrajini Akvitanska Galija in oblikovali svoje kraljestvo z glavnim mestom Toulouse, od katerega je Castelculier oddaljen le malo več kot 100 km. Kraljestvo je v nekaterih obdobjih obsegalo velike dele današnje Francije in praktično ves Iberski polotok, danes pa se o njem le malo ve, saj so ga zasedli in v svojo državo vključili Franki.

Po že omenjenem Ogleju so še stoletja po tem, ko ga je za Alarikom do temeljev porušil tudi Atila, nosile ime različne državne tvorbe na našem območju od Veronsko oglejske Marke do Oglejskega patriarhata. Seveda pa te državne tvorbe niso zajemale celotnega ozemlja današnje Slovenije pač pa le njen najzahodnejši del.

Poleg Ilirskih provinc, ki sicer formalno niso bile del Francoskega cesarstva, so mu pa bile popolnoma podrejene, naše kraje s Francijo veže tudi počivališče zadnjega francoskega kralja. Mimogrede, v času Ilirskih provinc smo bili z Medejci v dveh različnih državah. Meja med Ilirskimi provincami in Italijanskim kraljestvom je namreč na našem območju v tistem času potekala po reki Soči. Grobnica zadnjih francoskih kraljev se nahaja v naši neposredni bližini v samostanu Kostanjevica. Zadnji francoski kralj Karel X je moral Francijo zapustiti. Po bivanju v Angliji in na Škotskem je zatočišče našel pri avstrijskem cesarju, ki mu je omogočil bivanje v Pragi, zadnje dni svojega življenja pa je preživel v Gorici, v naši neposredni bližini, kjer je tudi umrl.

Dragemu prijatelju sem hvaležen tudi za tako lep opis Slovenije, naših krajev in občine. Naša geografska lega nam omogoča, da bi v mesecu maju lahko zjutraj  smučali na smučiščih v Alpah, popoldne pa bi se lahko okopali v Jadranskem morju. V istem dnevu se lahko v nekaj urah zapeljemo kar skoz štiri države. Ponudba dobre hrane in pijače je v vseh teh državah izvrstna in lahko mi verjamete, da je pestrost ponudbe različnih kuhinj in navad resnično nekaj vrednega doživetja.

Castelculier leži v dolini reke Garone na jugozahodu Francije na nadmorski višini nekaj nad 50 m. Nahaja se na pol poti med Toulousom in Bordeauxom v departmaju  Lot-et-Garonne in deželi Novi Akvitaniji. Je občina s približno 2.400 prebivalci in skoraj identično površino površini naše občine, torej 15 km². Tudi občina Castelculier, je podobno kot naša, primestna občina mesta Agen, ki šteje približno 32.000 prebivalcev. Castelculier se, kot sem lahko sam opazil, razvija iz pretežno podeželskega območja v območje, ki želi v primestju razvijati tudi poslovne dejavnosti z gradnjo in urejanjem poslovnih con, kar bo omogočilo lažjo zaposlitev domačega prebivalstva in ohranjanje poseljenosti.

Tudi sam bi rad izrazil ganjenost ob tem prelepem dogodku in se zahvalil vsem, ki ste se potrudili za organizacijo in vsem gostiteljem, ki ste nas sprejeli v svoje domove. Seveda gre iskrena zahvala tudi vsem, ki že leta in leta gojite prijateljske stike pa tudi vsem formalnim organom (občinskim svetom, svetom krajevnih skupnosti, odborom za pobratenje), ki so s svojimi odločitvami in prizadevanji podpis same listine pobratenja prepoznali za pomembno dejanje. Obljubljam, da se bodo tradicionalne petletne izmenjave vedno lepo organizirale. Tudi moje prepričanje je, da se je vredno potruditi in to odlično sodelovanje prenesti na mlajše generacije tudi v združeni Evropi, v kateri mora biti vedno še nekaj prostora, tudi za koga od zunaj.

Tudi sam na koncu kličem vse dobro Castelculier, vse dobro Medei in vse dobro Šempetru in Vrtojbi, pa tudi vsem ostalim, ki ste danes tukaj z nami."

S slovesnim podpisom listine o pobratenju še na slovenski strani sta tako oba župana formalno potrdila dolgoletno prijateljstvo v želji, da bi to nadaljevale tudi prihodnje generacije.

Utrip na slovesnosti je v svoj fotografski objektiv ujel Simon Zavadlav iz Foto ateljeja Pavšič Zavadlav.