V sredo, 8. 6. 2022, smo šestošolci v skladu z letnim delovnim načrtom šole opravili ekskurzijo. Odhod izpred šole je bil ob 5.30. Obiskali smo prelepo Koroško, ki ima bogato zgodovino. Od tam izhaja legenda, da naj bi pod goro Peco spal kralj Matjaž in ko se bo njegova brada 7-krat ovila okoli mize, naj bi vstal in odrešil svoje ljudstvo.

Na poti do cilja smo izvedeli veliko novega o reki Dravi, dravski dolini in o elektrarnah na reki Dravi.

Ko smo prispeli na Koroško, smo si najprej ogledali rudnik svinca in cinka v Mežici. V rudnik smo se odpeljali z vlakcem. Vožnja je trajala približno 15 minut. V rudniku sta nam vodiča predstavila delo rudarjev skozi čas. Pokazala sta različne delovne stroje, ki so rudarjem omogočali lažje delo. Spoznali smo tudi, da rudarjem ni bilo lahko, saj so v času dela tvegali svoje zdravje in življenje. Izvedeli smo, da svinec kot ruda ni škodljiv, je pa škodljiv, ko se s segrevanjem spremeni v tekočino. Razložila sta nam, da so vse do leta 1950 v rudniku delali tudi otroci in ženske. Ko so otroci dopolnili 7 let, so postali »laufarji«, to pomeni, da so rudo v lesenih vozičkih vozili na površje. Ženske pa so od uporabne rude ločevale odpadno kamenje. Prvi del ekskurzije smo zaključili z nakupom spominkov.

Po ogledu rudnika smo postali lačni in se odpravili na kosilo. Še pred kosilom pa nam je vodič Bojan predstavil zgodovino Koroške in nam pripovedoval zanimive legende.

Po kosilu smo pot nadaljevali do Prežihovine oziroma do domačije Prežihovega Voranca (Lovra Kuharja). Tam nam je lokalna vodička povedala, da se je družina  Kuharjevih večkrat selila, prvič pri Lovrovih 8 mesecih. Izvedeli smo, da kot otrok ni hotel na gozdno jaso, ki se vidi s hriba njegove domačije. To jaso je imenoval »pekel«. Nekega dne pa si je mama zaželela rož, da bi jih odnesla k maši za cvetno nedeljo. Premagal je strah in mami prinesel rože. Nato smo si ogledali notranjost hiše, ki je danes spominski muzej, in izvedeli veliko novega o njem, o njegovih starših, o ženi ter o bratih in sestri, ki ni živela dolgo. Ogledali smo si še kaščo, v kateri so shranjevali žito in ozimnico ter meso. Naredili smo še skupinsko fotografijo ter se odpravili proti domu.

Pred šolo smo prispeli ob 18.30, kjer so nas že čakali starši. Preživeli smo lep dan, ki se ga bomo gotovo z veseljem spominjali.

Alina Turza, 6. a