Na Nacionalnem inštitutu za biologijo smo v letošnjem letu začeli s kampanjo vzorčenja po Sloveniji, s katero spremljamo prisotnost potencialno strupenih cianobakterij v zadrževalnikih in ribnikih. Med drugim smo od aprila do septembra obiskovali tudi Ledavsko jezero. Junija smo tam prvič zaznali potencialno strupene cianobakterije v nižjih koncentracijah, ki pa so se do julija že zelo namnožile. Stanje se do zadnjega vzorčenja konec septembra ni spremenilo. Cianobakterijsko goščo so lahko opazili tudi obiskovalci kot zeleno plast na gladini vode. Ob vetrovnem vremenu ta ni bila vidna, vendar to še ne pomeni, da takrat cianobakterij ni bilo; bile so le premešane v vodi. 

Ob vetrovnem vremenu se voda premeša, zato cianobakterijska gošča ni več opazna, ostane pa izrazito zeleno obarvana voda   T. Elersek, NIB

Cianobakterije so posebna skupina bakterij, ki zaradi modrozelene obarvanosti spominjajo na alge. Najdemo jih skoraj vsepovsod, tudi na kopnem in v morju, v tem prispevku pa se osredotočamo na površinske vode. So nujne za delovanje ekosistema, saj predstavljajo vir hrane, proizvajajo kisik, vežejo toplogredne pline in sodelujejo pri kroženju dušika. Problem pa nastane, ko se prekomerno namnožijo, kot se je zgodilo tudi v Ledavskem jezeru. Vzrok za to je visoka koncentracija hranil (dušika in fosforja) v vodi, ki izvirajo iz odpadnih voda ali s kmetijskih površin, v kombinaciji z nizkim pretokom, visoko temperaturo in veliko količino sedimenta.

Nekatere cianobakterije proizvajajo strupene snovi – cianotoksine. Za ljudi kratkoročni stiki niso izrazito nevarni, dolgoročna izpostavljenost pa predstavlja tveganje za okvaro nekaterih notranjih organov, nastanek tumorjev ali poškodbe DNK. Pri živalih lahko v nekaterih primerih pride do akutnih zastrupitev, saj določeni strupi delujejo na živčni sistem in povzročijo paralizo mišic ter odpoved dihalnih poti. Pri nas nismo zabeležili še nobenega takšnega primera.

Ob prisotnosti cianobakterijske gošče odsvetujemo kopanje in druge stike z vodo tako za ljudi kot za domače živali. Ob ribolovu omejimo uživanje rib na največ dvakrat tedensko, pred kuhanjem pa odstranimo maščobo, kožo in notranje organe ter ribe sperimo s čisto vodo. Prav tako se izognimo uporabi vode za zalivanje ali namakanje, če imamo na voljo kakšen drug vir. Če to ni možno, odsvetujemo neposredno škropljenje vode po užitnih delih rastlin.

Več informacij poiščite na spletni strani: www.ciano.si.

vir: park-goricko.org