Tokrat smo se planinci PD Rečica ob Savinji podali na pohod po hribih, ki ležijo na meji med Slovenijo in Avstrijo. Naš cilj so bili Ostra peč, Maloško poldne, Ostri vrh in Trupejevo poldne.

V zgodnjih jutranjih urah smo se odpeljali čez mejni prehod Korensko sedlo do vasi Loče in do izhodišča pri kmetiji Baumgartner (nekoč je bila to kmetija Bukovnik). Usmerili smo se po poti, ki je vodila čez travnike in po kolovozu do slapu, kjer se je pričel plezalni del poti. Opremili smo se s čelado, pasom in samovarovalnim kompletom. Pot je speljana ob potoku Ročica. Samovarovanje je bilo obvezno, saj so bile skale spolzke in po jeklenicah smo večkrat prečili potok. Vmes nas je malo potuširalo. Plezalni del poti je zelo lepo speljan, ves čas so nas spremljali slapovi, tako da je bilo naravnost čudovito. Najboljši del so bile seveda jeklenice, ki so speljane čez potok, saj ko smo jih prečili, je bil občutek zelo adrenalinski. Lahka pot pa vodi naokrog potoka in se potem obe poti združita. Ko smo prišli iz plezalnega dela, nas je pot vodila naprej proti mejnemu grebenu. Po dobri uri hoje smo prišli do lesene hiške, ki je v privatni lasti in ni odprta, čeprav v svojem imenu vsebuje ime koča – Mitzl Moitzl hütte.

Po kratkem počitku smo se usmerili po poti na Maloško poldne. Po prihodu na goro, kjer stoji mejni kamen, smo nadaljevali naprej na naslednji razglednik Ostro peč, ki se dviguje že na Avstrijski strani Karavank. Na vrhu je postavljen križ, vrh pa je neprostoren. Čudoviti razgledi so nas spremljali, videli smo Baško jezero, Martuljško skupino, druge gore Julijcev, Dobrač, celotno Dravsko dolino in še in še. Nazaj do Maloškega poldne smo se vračali po isti poti, nato pa nadaljevali po grebenu na Trupejevo poldne. Ni treba posebej poudarjati, da smo lahko ves čas pogledovali na obe strani meje, da so nas spremljali čudoviti razgledi na lepote obeh držav. Po dobri uri smo prišli na Trupejevo poldne, ki leži prav tako na meji z Avstrijo. Na vrhu stoji križ in zvonček želja. Proti sosednji državi je gora zelo prepadna. Gora slovi po najlepšem pogledu na Špik in njegovo skupino. Proti Srednjemu vrhu smo se vračali po poti čez železnico.

Prehodili smo dobršen del mejne grebenske poti, ki je zelo razgledna in malo poznana. Ti predeli ob meji v preteklosti niso bili dovoljeni pohodnikom. Pot nas je vodila po mejnih kamnih, imeli smo čudovite razglede in obiskali smo štiri vrhove. Prelepo gorsko cvetje nas je spremljalo celotno pot, le rododendron še ni zacvetel. Prehodili smo dolgo, v začetku adrenalinsko in v nadaljevanju razgibano krožno pot s pričetkom v Avstriji in zaključkom v Slovenji. Polni lepih vtisov smo se vrnili domov. Hvala vsem za udeležbo, za prijetno družbo in vidimo se na naslednjem pohodu.