Tokrat nas je pot zanesla na avstrijsko Koroško, na goro Dobrač (2166 m). To je gora posebnosti, že razgled z njega je neverjeten. Verjetno ga ni enakega in lepšega na Julijske Alpe kakor ravno s te gore. Posebno veliko mitov je o velikem potresu leta 1348, posebno veliko votlin je v njem, pod njegovim vznožjem so termalni vrelci. Na goro pelje ena najlepših alpskih cest, zato je tudi posebno lahko dostopen dvatisočak. S komaj kakšne gore je še tako veličasten razgled na Koroško, pa tja čez njene meje, na sosednjo Slovenijo in Italijo. Dobrač je skrajno vzhodni izrastek Ziljskih Alp, stoji pa tam med rekama Ziljo in Dravo kot mogočen osamelec. O izvoru njegovega imena je več razlag. Po eni razlagi naj bi izviralo iz besede deber, kar pomeni ozko dolino s strmimi pobočji, po drugi iz dobrav, po tretji, najbolj romantični, pa naj bi pomenilo dobrega očaka. Niso pa se še odločili, katera razlaga je prava. Kakor koli že, razgledi danes so bili fantastični, vreme spomladansko, pohod pa še v zimskih razmerah. Sonce nas je prijetno grelo, omehčalo je tudi sneg, tako, da za vračanje nismo rabili derez. Naredili smo krožno pot, obiskali obe cerkvici in dolgo sedeli na vrhu ter občudovali prelepo panoramo okrog in okrog. Lep dan je za nami, hvala vsem za prijetno družbo in vabljeni spet na naše pohode. Varen korak vam želim.

Irena Škulj, vodnica