Po večkratnem razpisu nam je le uspelo priti na Kriške pode, na lokacijo, ki zahteva kar dobro pohodniško kondicijo.

Začetek je bil v Vratih, kjer smo se mimo Aljaževega doma podali naprej proti Luknji. Na Luknji je sledil kratek počitek, pohodniki pa smo se razdelili v dve skupini. Hitrejša skupina je odšla naprej proti 2392 m visokemu Bovškemu Gamsovcu. Na vrhu pa se je odprl res najlepši razgled na Triglav, predvsem na njegovo severno steno. Po kratkem počitku pa spust do sedla in nadaljevanje poti proti Stenarju, ki sega kar 2501 m v višino. Ta mogočni očak se dviga nad dolino Vrat, na samem vrhu pa je vpisna knjiga in žig. Ni treba posebej poudarjati, da so razgledi iz njega božanski. Potem pa spust in nadaljevanje poti do Pogačnikovega doma na Kriških podih, kamor smo prišli malo po 17. uri.

Druga skupina pa se je povzpela na Bovški Gamsovec in se po spustu odpravila kar do Pogačnikovega doma, kjer smo vsi prenočili. Pogačnikov dom leži na lepi razgledni točki nad dolino Trente. Pri domu so prelepi razgledi na okoliške vrhove, pogled pa seže še naprej proti Jalovcu, Mangartu, Krnu, Lepemu Špičju, skratka vidimo skoraj celotne Julijske Alpe. Tu je čudovita narava, vredna spoštovanja, vse okoli pa je škrapljast svet. Res smo lahko med potjo občudovali pravi botanični vrt alpskega cvetja.

Ni potrebno posebej omenjati, da so Kriški podi prelepo izhodišče za visoke ture dalje. Pogačnikov dom so odprli že leta 1951, poimenovali pa so ga po Jožetu Pogačniku, ki se je ponesrečil, ko je šel na otvoritev doma in še isti dan umrl. Kriški podi res ponudijo čudovito naravo, ki s svojo nedostopnostjo in osupljivim videzom zbuja strahospoštovanje. V tem visokogorskem svetu se nahajajo tudi 3 Kriška jezera, največje je Spodnje Kriško jezero, pod domom je Srednje Kriško jezero, Zgornje Kriško jezero pa leži na nadmorski višini 2154 m in je najvišje slovensko jezero. Voda v jezerih daje poseben pravljični čar že tako lepi pokrajini.

Prvi dan se je res čudovito zaključil, vreme nam je služilo, razgledi božanski.

Za naslednji dan pa so vremenoslovci napovedovali popoldan plohe. Zaradi tega smo se odločili, da se pohodniki spet razdelijo v dve skupini. Prva skupina se je že zgodaj zjutraj podala na Razor, to je mogočna gora, ki kraljuje v družbi številnih uglednih vršacev. Razor deluje kot razorana in krušljiva gora, saj pot do njega vodi večinoma po melišču. Proti vrhu je kratek plezalni del, zato smo vsi pohodniki uporabili varovalno opremo. Z vrha pa čudoviti razgledi, ki so poplačali ves trud. Sledil je sestop in hitri vzpon do sedla pod Križem, ter nadaljevanje poti mimo bivaka IV na Rušju in spust v dolino Vrat. Žal nevihti nismo mogli uiti, pa to ni zmotilo dobrega razpoloženja in prelepega vtisa o prekrasni pohodni turi v osrčju Julijcev. Druga skupina pa se je na pot odpravila malo pozneje, se umerila proti Križu in se vmes povzpela še na Kavbojca. Z gore je čudovit pogled, na vrhu Razorja so opazovali prvo skupino. Po spustu na sedlo je sledil vzpon na Križ, ki je 2410 m visoka gora in se nahaja SV od Kriških podov. Tudi iz tega vrha je čudovit razgled. Potem pa mimo bivaka na Rušju kar v Vrata, saj so se oblaki že pričeli nabirati. Tudi ta skupina ni ušla tuširanju.

Vsi presrečni in polni lepih vtisov smo se preoblačili v Aljaževem domu, kjer smo počakali na avtobus. Bili smo si enotni, da smo obiskali pravljično lokacijo z božanskimi razgledi. Na koncu bi se zahvalil vsem udeležencem za čudovito družbo, za prelepo gorniško doživetje. Hvala tudi pomočnicama pri vodenju – Renati in Ireni. Vidimo se na naslednjem pohodu, ko se bomo spet povzpeli na mogočnega očaka v Julijcih.

Celotno galerijo si lahko ogledate na tej povezavi.

Vodja pohoda: Cvikl Matjaž, vodnik