Že ob razpisu za izlet sem navedla nekaj namigov, ki so vam že nakazali pot, kamor gremo letos v neznano. Večina jih je ugotovila, da je to mesto Ribnica s Sv. Ano in okolico. Še v mraku smo se podali na Ribniško. Med vožnjo sem izletnikom povedala zgodovino Ribnice in cerkvice Sv. Ane ter potek poti. Ribnica je mesto, ki leži na Ribniškem polju, na ravnem svetu med Malo in Veliko Goro. Razprostira se na obeh bregovih ponikalnice Bistrice. V mestnem jedru stoji znamenita cerkev svetega Štefana. Krasita jo dva zvonika, poimenovana ribniški kroni in gre za eno zadnjih del našega arhitekta Jožeta Plečnika. Od ribniškega gradu je ostalo bolj malo, saj je bil med drugo svetovno vojno požgan. O nastanku Ribnice govori zanimiva bajka. Zaradi nje ima Ribnica v svojem grbu tudi ribo. V mestu so zažgali tudi zadnjo čarovnico na Slovenskem. Mestno jedro, grajski park in cerkev smo si ogledali po zaključku pohoda.

Že okrog 8. ure smo prišli v mesto. Na parkirišču sta nas pričakala dva lokalna vodnika, ki sta nas popeljala po poteh Male gore. Najprej smo pojedli zajtrk in se okrepčali z dobro kavico. Potem pa pot pod noge, do Jamarskega doma smo prišli manj kot v pol ure. Ob domu je Francetova jama, ki pa je bila žal zaprta zaradi obnove. Ime je dobila po 7 Franceljnih, ki so jo odkrili. Od Jamarskega doma smo nadaljevali proti cerkvici Sv. Ane. Cerkev je bila zgrajena že v 16. stoletju. Pod cerkvijo je bilo včasih kresišče kot del ognjenega telefona, ki je potekal od Vinice v Beli krajini do Ljubljane in je obveščal o turških napadih. Vrh je razgleden, lepo se je videla Strojna in Velika gora, v daljavi tudi Snežnik. Ogledali smo si notranjost cerkvice. Za kratek čas smo se ustavili tudi v planinski koči sv. Ane, kjer smo dobili žig SPP. Po kratkem počitku smo nadaljevali na Stene svete Ane, ki so 964 m visok vrh, ki se dviguje nad Ribnico. Stene so čudovito razgledišče, s katerega se nam je odprl lep razgled. Proti Jamarskemu domu smo se vračali po drugi poti, zanimivost ob poti je bila tobakova hruška. Okrog poldneva smo prispeli nazaj do doma, kjer nas je čakalo kosilo. Privoščili smo si njihovo avtohtono jed – trojko in sladico pijano franjo. Po kosilu sta sledila nagradna vprašanja. Kdor je zjutraj poslušal o posebnostih Ribnice, ni imel težav pri reševanju vprašanj. Eno vprašanje se je seveda nanašalo na njihovo tradicionalno, najstarejšo in najbolj množično obrt – suho robo. Že leta 1492 je avstrijski cesar Ribničanom izdal dovoljenje za prodajo suhe robe po celem cesarstvu. Ribničani so potem potovali po celi Evropi s krašnjo. Tudi sedaj se v mestu še ukvarjajo s to dejavnostjo, ki je podprta s strojno obdelavo. Žrebanje dobitnikov nagrad je sledilo pred odhodom domov. Podeljene so bile lepe nagrade. Preživeli smo lep dan v gozdovih nad Ribnico. Medveda nismo srečali, bili smo dovolj glasni. Hvala vsem za udeležbo, bili ste čudovita družba. Vabim vas, da se še naprej udeležujete naših pohodov, ker vedno je lepo.

Renata Verbič