Na razpisu za izlet v neznano so bili navedeni naslednji namigi: podali se bomo tam preko, kjer imajo široke njive in travnike, kjer je dežela posejana s hribčki in vinogradi, kjer ljudje gučijo, imajo dobro hrano in prijazne dobrosrčne ljudi. Vsi so več ali manj uganili, da bo tokratni izlet v neznano v Prekmurje. Pokrajino, ki jo redkokdaj obiščemo, razen takrat, ko gremo v toplice. Zjutraj smo se torej odpeljali bolj izletniškemu druženju naproti. V avtobusu sta bila postavljena nagradna vprašanja, na katera so morali udeleženci odgovoriti, da so bili v žrebu za tri res lepe nagrade. Najprej smo se ustavili ob Bukovniškem jezeru, kjer smo imeli zajtrk. Pripravljen zajtrk je teknil, pa tudi kavica nas je vse dokončno prebudila. Najprej smo se podali po energijskih točkah do kapelice sv. Vida. Energijske točke žal niso označene, tako, da nismo ravno vedeli, kakšno energijo bi dobili na določeni točki. Spustili smo se do izvira sv. Vida, katerega voda je blagodejna za oči. Sprehodili smo se tudi okoli jezera, ki ga trenutno ni, žal na njegovem mestu raste samo visoka trava. Baje ga čistijo in bo spet privabljajo turiste k ogledu. V nadaljevanju smo se zapeljali do Veržeja, kjer smo si ogledali Mrtvice reke Mure. Zanimiva učna pot po gozdu, ki bolj spominja na pragozd. V njem so res velika in različna drevesa, rokavi reke pa imajo značilno zeleno barvo. V nekaterih mrtvicah domujejo bobri, drugače pa je to tudi habitat za vrsto dvoživk in drugih živali. Po ogledu mrtvic smo si spekli kruh in ga namazali s česnom in zaseko. To naj bi bila Büjraška malica. Pot nas je naprej vodila še v Ižakovce, kjer smo se ustavili na Otoku Ljubezni. Znameniti plavajoči mlin se je žal podrl in nudi klavrno podobo. Peljali smo se z brodom, ki pa tudi zaradi nizkega vodostaja reke ni dosegel nasprotnega brega. Prijazna uslužbenka na TIC-u nam je povedala nekaj o oblačilni kulturi prebivalcev Prekmurja v preteklosti in nas povabila, da smo si v muzeju büjraštva ogledali kratek film o delu ljudi, ki so urejali brežine reke Mure. Zanimivo nam je predstavila zgodovino otoka in ljudi v tem delu pokrajine. Na koncu pa je sledilo le še kosilo v prostorih gradu Beltinci. Izlet, ki je bil namenjen res bolj druženju in spoznavanju pokrajine tam preko. Hvala udeležencem za prijetno preživeto nedeljo in vabljeni na naš naslednji pohod, ki nas bo popeljal v višje ležeče predele.

Vodnica Renata Verbič