V avgustu je upokojence pri PD Rečica ob Savinji pot vodila na Lanež. Prehodili smo opuščeno Hojnikovo pot. Naše slikovite gore ponujajo kar nekaj razgibanih poti za planince in ena izmed najbolj zanimivih, vendar danes večinoma zapuščenih poti, je zagotovo Hojnikova pot.

Po kom se imenuje pot? Ivan Hojnik je bil koroški župnik in učitelj, ki je med leti 1910 on 1941 služboval v Koprivni. Od tega kraja si je vsak dan ogledoval široko steno Raduhe in skrotasti Lanež. Naredil je svojo pot in z njo povezal Sv. Jakob s Solčavo preko Slemena in naredil pot na Raduho in Lanež.

Zjutraj smo se s svojimi avtomobili zapeljali do najvišje ležeče kmetije v Sloveniji, Bukovnik, kjer smo začeli svojo pot. Nekaj časa smo hodili po makadamski cesti in kmalu zavili levo v gozd. Potem pa, ko je strmina popustila, smo že prišli na dokaj dobro uhojeno pot, kjer smo zavili desno. Hodili smo po mehki gozdni poti, podrast je res bila visoka, vendar to nas ni motilo. Prava pravljica v jutranjem soncu je bila, odpirali so se pogledi proti Olševi, Peci, KSA. Počasi smo se dvigovali po grebenu proti našemu cilju. Proti vrhu je pot vodila kar strmo navzgor in nas pripeljala pod najtežji del - grapo. Tu smo si nataknili čelado, saj je grapa naložena z gruščem. Čakal nas je torej najtežji del poti. Grapa je gruščnata in vzpon kar zahteven, je pa ta del dokaj kratek. V pomoč so nam bili ostanki nekdaj zavarovane poti (nekaj klinov in skob). Na izstopu iz grape nas je čakalo še nekaj zelo strmega vzpona po travah, od koder pa je bilo do vrha Laneža le še par korakov.

Vsi veseli smo prišli na jaso poraslo s travo, vrh pa je manj izrazit. Odprl pa se nam je prelep pogled na bližnjo Malo Raduho, Olševo, Peco, Uršljo goro, Smrekovško pogorje in na verigo naših prelepih Kamniško Savinjskih Alp. Vrh ima vpisno skrinjico v obliki miniaturnega Aljaževega stolpa. Sestop po isti poti bi bil zelo zahteven, zato smo sestopili po novo nadelani poti čez Durce. V dobri uri smo že bili pri Planinski koči na Grohotu. Kljub lepo nadelani poti je bila tudi pri sestopu potrebna previdnost. Do Bukovnika vodi lepa prečna pot, katero smo prehodili prej kot v eni uri. Pri kmetiji pa so nas čakali jekleni konjički.

Spet smo preživeli lepe trenutke na turi, ki je bila malo drugačna, posebna, razgibana in proti koncu malo adrenalinska. Imeli smo se lepo, hvala družba za udeležbo na pohodu in prijetno druženje. Hvala Golob Stanetu za pomoč pri vodenju. Vidimo se na upokojenskemu pohodu v mesecu septembru, ko bomo obiskali vrhove nad smaragdno reko. Vabljeni, da se nam pridružite v čim večjem številu. Vedno je lepo, zanimivo in posebno.

Vodja upokojenskih pohodov pri PD: Zlatko Tajnšek