Letošnja slovesnost je imela še poseben pomen, saj se je odvijala v luči razprave o izvedbi dvonadstropnega parkirišča pod parkom, pripravljavci »razmišljanja o prihodnosti parka« razmišljajo da gre »grobišče v parku pietetno umestiti v primernejše območje, kot je pokopališče«.

Pietetno je vsekakor pustiti že dvakrat prekopane kosti padlih borcev tam kjer so. Ne le zato, ker gre za kulturni spomenik, temveč tudi zato, ker spomenik na tej lokaciji opozarja na dogajanja med drugo svetovno vojno, poveličuje zmagovalce nad zatiralskim nacizmom in tudi simbolno umešča enega od dveh radovljiških občinskih praznikov. Pietetno na osrednji občinski lokaciji. Ne na obrobju kakšnega pokopališča.

Konec komemoracije je izzvenel v teh besedah:

»Sadimo lipe sprave, pa je lipa ves čas slovenske zgodovine drevo modrosti, pogovora in medsebojnega spoštovanja. Le tako moremo gledati na ta ponosna drevesa, čeprav s spravo ni nič narobe. Le zraven spada. Vseskozi. Tako kot posluh besedam, ki tiho kričijo k miru, napredku. Ljudje si želimo dela, dostojnega življenja, ne prepirov in prekopavanja kosti. Izkažimo spoštovanje mrtvim, postavimo spomenike, kjer jih ni, a nikoli ne pozabimo besed duhovnika in pisatelja Franca Saleškega Finžgarja:

'Rajši so sprejeli orožje, obleko in denar od okupatorjev za boj zoper brate Slovence. To je v slovenski zgodovini najbridkejši črni madež, ki ga noben izgovor ne more izbrisati. Razumljivo je trdno krščansko prepričanje, razumljiva kapitalistična usmerjenost, nerazumljiva in po vesoljnem svetu obsojena pa je drznost, da sežeš po orožju smrtnega narodnega sovražnika za boj zoper svoje brate. To je bolečina vseh bolečin.'«

Komemoracijo so izvedli ŽPZ Lipa, mladi recitatorji OŠ A.T.Linhart iz Radovljice Alea Šuklje Hadžić, Teja Lana Rupel, Timotej Willevaldt, Nik Potokar pod vodstvom mentorice Suzane Adžič, ki je bila skupaj s scenaristom in režiserjem prireditve tudi sovoditeljica komemoracije.