Kot že nekaj let zapored, je tudi tokrat Evangeličanska cerkev skupaj s cerkveno občino Puconci organizirala zdaj že tradicionalne Küzmičeve dneve. K organizaciji sta pristopili še Protestantsko društvo Primož Trubar in Občina Puconci. Vsako leto se v ta namen izbere tema, ki nosi duhovno - poučno sporočilo oziroma se obhajajo obletnice, ki so velikega pomena za našo družbo in slovenski narod. To leto smo obhajali dve posebni obletnici, in sicer 240. obletnico izdaje Nouvoga Zákona Štefana Küzmiča ter 230. obletnico izdaje Tolerančnega patenta. Predavanjem na to temo smo prisluhnili v petek in v soboto, 16. in 17. septembra, v Spominskem domu Štefana Küzmiča.
Prvi večer je bil posvečen Tolerančnemu patentu, ki ga je 13. oktobra leta 1781 izdal razsvetljensko usmerjeni avstrijski cesar Jožef II., sin Marije Terezije. V svoji kratki samostojni vladavini, trajajoči 10 let, je uvedel korenite reforme, ki so dolgoročno vplivale na cerkveno in družbeno življenje. S Tolerančnim ediktom je dovolil » augsburški in helvetski veri ter neuniranim Grkom, da lahko po svojem običaju privatno izvajajo svojo veroizpoved…« (Tolerančni patent, 1781). To je sprožilo delno duhovno, versko in splošno človeško svobodo tudi pri nas, zato so naši zavzeti predniki leta 1783 uradno ustanovili prve tri evangeličanske cerkvene občine: v Puconcih, Križevcih in na Hodošu. Le - te so imele okrog leta 1790 približno 12.000 članov. Začel se je čas relativnega svobodnega verskega življenja, kjer so gradili cerkve, šole, župnišča, izvajali verske obrede, poučevali in delali vse, kar jim je bilo dovoljeno po zakonu patenta in v duhu čistosti evangeličanskega učenja. Doba močne protireformacije (1732-1781) na naših tleh, ko so se družine zaradi nesvobode izseljevale, trpele, mnogi pa hodili na Božje službe v oddaljene artikularne kraje na Madžarskem, je bila s Tolerančnim patentom končana. Svoboda je pomenila olajšanje, nov začetek in nadaljnji obstoj evangeličanov v Prekmurju vse do danes. S to svobodo je zaživela delna svoboda kulture, maternega jezika, šolstva, svoboda naroda in posameznika v njem. Predavanje na to temo nam je posredoval prof. dr. Karl Schwarz z Evangeličanske fakultete na Dunaju.
Drugi dan je bil posvečen našemu rojaku, »prekmurskemu Trubarju« in duhovniku Štefanu Küzmiču, kjer smo se spomnili na njegovo edinstveno delo - prevod Nove zaveze v prekmurščino iz leta 1771. O tem dosežku je predaval prof. Franci Just, jezikoslovec, ki je o Küzmičevem delu povedal, da je literarno - estetsko izoblikovano besedilo, ki priča o osebnem entuziazmu Küzmiča in o versko - kulturni organiziranosti, ki je bila med prekmurskim prebivalstvom že v tistem času. Je obenem izraz izoblikovane etične zavesti in podlaga za standardizacijo knjižne prekmurščine in njen nadaljnji razvoj. Ker pa se v Küzmičevi prekmurščini zrcali tudi stara cerkvena slovanščina, je bilo to delo pomembno celo za razvoj slovenskega jezika. O neprecenljivem pomenu Küzmičevega Nouvoga Zákona in Tolerančnega patenta za Evangeličansko cerkev je v soboto zvečer predaval tudi duhovnik Simon Sever, ki je povzdignil oba zgodovinska trenutka in njuni deli. Večera sta bila obogatena z nastopi Mešanega pevskega zbora Cantate in Ženske vokalne skupine Zarja.
V nedeljo je bil v puconski evangeličanski cerkvi zaključek Küzmičevih dnevov s slavnostnim bogoslužjem, ki se je začelo pred cerkvijo pri spomeniku Spametnost. Domači duhovnik Balažic je v nagovoru poudaril pomen pismenosti v smislu izobrazbe vsakega človeka in njegovega stalnega učenja, ki odpira vrata napredku, razumevanju časa in strpnosti. Küzmič in drugi prekmurski duhovniki, učitelji, pisci so »lübili« svoj prekmurski narod, zato so mu podarili svoj trud, čas in vse neprecenljive pismene zaklade - knjige. Vsako obdobje zato rabi ljudi, ki bodo dali družbi nekaj trajnega, vrednega, plemenitega. To je nenehen apel k iskanju resnice, pravičnosti in pravih vrednot.
Na Küzmičevih dnevih smo se tako sprehodili nazaj v čas in se spomnili na velike ljudi in modre delavce življenja, ki so nam dali svobodo. Vsem nam. Vse z namenom, da se preseže sebičnost ene človeške resnice in se vidi trajen zaklad. Z namenom, da praznino površnosti zamenja preprosta modrost. Svoboda, ki smo jo evangeličani in vsi drugi dobili takrat nazaj in je vedno ogrožena, je naša vrednota in velika odgovornost. Ali bomo znali hoditi po stopinjah prednikov in graditi naprej mnogo tega, kar je že zdavnaj doseženo?




