V soboto, 14.septembra, smo se člani TD Kokra odpeljali proti dolini Reziji. Obetal se je lep sončen dan, mi pa smo bili tudi dobro razpoloženi in polni pričakovanj, ko smo se peljali proti Jesenicam. V Kranjski gori smo si privoščili jutranjo kavico ali čaj, potem pa pot nadaljevali preko mejnega prehoda v Ratečah proti Trbižu. Ta kraj smo Slovenci dobro poznali v času naše skupne domovine Jugoslavije, saj smo tam našli marsikaj, kar se pri nas ni dalo kupiti (usnjeno galanterijo, kavbojke, čevlje, kavo, banane…).Od tu smo pot nadaljevali po Kanalski dolini, ki je približno 20 km dolga in se razprostira od vzhoda proti zahodu. Na severu jo obdajajo Karnijske Alpe. Skozi vasice: Žabnice, Ukve, Lužnice, Dipaljo ves, ki se sončijo pod njimi in v katerih danes živi le še malo slovensko govorečih prebivalcev, smo prispeli do naselja Tablja, kjer se je naša pot usmerila proti jugu in pri vasici Na Bili smo zavili v dolino Rezijo. Namen našega potovanja ni bil, da bi spoznali Rezijo v celoti, kajti za to bi rabili več kot en dan, ampak ustvariti si približno sliko ozemlja, na katerem so v zgodovini živeli in ustvarjali tudi Slovenci.

Rezija je 21 km dolga in od 2 – 4 km široka dolina, ki jo na severu obdaja mogočno pogorje Kanina, na jugu pa pogorje Mužcev. Vanjo se da vstopiti na zahodu, kjer smo tudi mi, saj je samo tu možno tudi z avtobusi in pa na vzhodu, preko prelaza Učja, ki je povezan z naseljem Žaga v Soški dolini, vendar le z osebnimi vozili. Danes živi v dolini približno 1200 prebivalcev, od katerih le nekateri še govorijo staro slovensko narečje - rezijanščino, saj do njih ni nikoli prišla prava knjižna slovenščina. Tako Rezijani obvladajo le narečno zvrst slovenskega jezika. Uradni jezik je italijanščina, slovenski jezik pa gojijo le v dvojezičnem centru v Vidmu (Udine), v Reziji pa jo poučujejo le zasebna društva. Najbolj zavedni pa se poslužujejo tudi učenja slovenščine v Ljubljani, saj tu pridejo v stik tudi z živim materinim jezikom.

Prvi postanek v Reziji smo naredili v vasi V Bili, kjer smo se v Kulturni hiši srečali s prijaznim lokalnim vodičem Sandrom, ki nam je s svojimi kolegi ob diapozitivih predstavil rezijsko dolino z njenimi značilnostmi. Ob njihovi tradicionalni glasbi, ki jo izvajajo godci na citirah in bunkulah, so nam predstavili še njihove plese, ki so jih nekateri naši tudi sami zaplesali. Folklorna skupina obstaja pri njih že 180 let in je znana s svojimi nastopi širom po svetu.

Nadaljevali smo z ogledi in v vasi Ravanca obiskali najprej stolno cerkev, posvečeno Mariji vnebovzeti. Cerkev je bila v času hudega potresa v letu 1976 hudo poškodovana, a so jo zelo lepo obnovili. Žal imajo sedaj župnika, ki govori samo italijansko, tako da Rezijani tudi s strani cerkve nimajo nobene jezikovne opore. Je pa za prebivalce največji cerkveni praznik Marijino vnebovzetje 15.avgusta, ko pridejo domov tudi sorodniki od blizu in daleč in se skupaj udeležijo maše in vseh vzporednih prireditev.

Sledil je ogled muzeja Julijskih pred Alp, kjer smo ob videu spoznavali lepote njihove pokrajine, mlade in najmlajše pa je najbolj navdušila razstava nagačenih živali.

Sprehodili smo se še do cerkvice Svetega križa na hribu nad vasjo ter si ogledali njeno bogato notranjost.

Čas nam je prehitro mineval, zato smo morali pot nadaljevati do naslednje vasice Solbice, ki v potresu edina ni bila poškodovana. Tam smo si ogledali 2 muzeja. Najprej smo obiskali Muzej brusačev, kjer nam je Sandro podrobno razložil življenje moških s tega področja, kako so služili kruh zase in svoje družine po bližnji in daljni okolici z brušenjem škarij in nožev, saj skopa hribovska zemlja ni dajala dovolj prihodka za preživljanje. Obdelovalne zemlje je v dolini le malo, poznani so po rezijanskem česnu, na planinah nad vasjo pa so v poletnih mesecih pasli nekaj krav in drobnico.  Vzporedno smo si ogledali še razstavo lovskih nožev, ki je bila istočasno na ogled v isti stavbi. Nazadnje smo se ustavili še v muzeju Ta rozajanska hiša, kjer nam je prijazna gospa razkazala pravo staro hišo, v kakršnih so živeli predniki, najmlajše pa je najbolj navdušila razstava raznih lutk iz pravljic Zverinice iz Rezije. Nekaj pravljic smo tudi poslušali. Za spomin je vsaka družina z otroki prejela še knjigo teh pravljic. Poslovili smo se od prijaznih vodičev, s katerima smo preživeli nepozabno dopoldne, se ozrli po s soncem obsijanim kaninskem pogorju, nato pa se odpeljali proti gostišču, kjer nas je čakalo kosilo. Ob tradicionalni česnovi juhi in ostalih dobrotah nam je ob prijetnem klepetu mineval čas počitka, ki smo si ga po napornem in novih spoznanj polnem dopoldnevu že prislužili.   

Sledil je povratek domov. Odločili smo se, da se vrnemo po dolini Reklanice in prelaza V Žlebeh (Sella Nevea). Pokrajina, obsijana s soncem, je že razkazovala svoje jesenske barve, žičnica s prelaza pa je veselo vozila obiskovalce v in iz kaninskega pogorja. Ovinkasta cesta, ki se je strmo vzpenjala, je bila na nekaterih ovinkih kar »malo premajhna« za naš avtobus, a spreten šofer Andrej je to kljub vsemu spretno izpeljal. Spuščali smo se mimo Rabeljskega jezera in naselja Rabelj, kjer so do nedavna kopali svinčevo in cinkovo rudo, ki so jo z žičnico odvažali proti železniški postaji in od tam po železnici v topilnico v Podklošter. Mimo Rabeljskega jezera pelje tudi cesta na prelaz Predel, od tam pa v Soško dolino.

Preostanek dneva smo se odločili obiskati še Belopeški jezeri, ki se razkazujeta pod markantno severno steno Mangarta. Prijeten sprehod do zgornjega jezera, pogled na strmo steno nad nami in sproščen klepet o doživetjih tega dne so zaokrožili naše potepanje.

Marija Bergant