V torek, 4. decembra, so se preddvorski planinci v organizaciji Društva upokojencev in pod skrbnim vodstvom Janeza Planinca, odpravili v hribe na robu Ljubljanskega barja. Vreme je bilo sončno, popolnoma jasno in nenavadno toplo za začetek decembra. Do našega izhodišča v vasi Jezero smo se peljali skozi Brezovico in Podpeč. Vasica Jezero leži ob manjšem kraškem presihajočem Podpeškem ali Krimskem jezeru, po domače Jezeru, ki je raziskano do globine 51m in baje nikoli ne zamrzne. Vanj se stekajo vode površinskih kraških izvirov. V poletnem času se temperatura vode na gladini segreje do 25 stopinj in je primerna za kopanje – na lastno odgovornost, piše na informativni tabli ob jezeru.

Parkirali smo ob jezeru in se v slabe pol ure povzpeli do cerkvice Sv. Ane na istoimenski, 492 visok hribček. Cerkev je bila zgrajena v gotskem slogu v 11. ali 12. stoletju in 1883 obnovljena v baročnem slogu. Cerkev so Podpečani znova obnovili leta 1968. S hriba Sv. Ane je čudovit razgled na Ljubljansko barje. Ker je bil dan sončen in brez vseh oblakov in meglic, nam je pogled segel vse do Kamniško Savinjskih Alp, Karavank, Triglava in Bohinjskih gora, na vzhodu pa vse do Kuma.

S hriba Sv. Ane se nas je 20 pohodnikov spustilo v dolino, skozi gozd mimo Preserij do vasice Planinca. Vas je kljub čudoviti legi skoraj povsem zapuščena. Pred zadnjo vojno je v vasi živelo okrog 30 ljudi, danes jih tu prebiva le nekaj – naseljena je starejša kmetija in novozgrajena lesena stanovanjska hiša. Nad vasjo stoji sredi večjega travnika ob markirani poti Jezero- Krim na višini 572 m cerkvica sv. Tomaža, od koder je prav tako čudovit razgled na Ljubljansko barje in po širni Gorenjski vse do Triglava. Tudi cerkev sv. Tomaža je bila sezidana konec 12. stoletja in spada med najstarejše cerkvene objekte na Slovenskem. Omenil jo je tudi znameniti Janez Vajkard Valvasor. Po legendi jo je dal zgraditi ižanski grof, potem ko se je čudežno ubranil napada divjega medveda. Med drugo svetovno vojno je bila cerkev porušena, vendar so jo farani župnije Preserje kasneje znova obnovili.

Ko smo se Planice vračali v dolino proti Podpeškemu jezeru, smo si spotoma ogledali še Ledeno jamo, v kateri se vse leto ohranja led, zato so jo prebivalci Planince nekdaj uporabljali kot naravni hladilnik.

Na koncu, skoraj tri ure dolgega pohoda, smo se ustavili na kavi v gostilni ob Podpeškem jezeru. Na kavo in pijačo nas je ob rojstnem dnevu povabil Hari. Želimo mu vse najboljše!

Ivka Sodnik
Foto: Janez Planinc