Z osebnimi avtomobili smo se pripeljali do izhodiščne točke ob Phliškem oz. Koseškim bajerju pri Šinkovem Turnu na višini 329 metrov, ki je nastal pred približno 200 leti. Bajer v dolžino meri približno 300 metrov, na najširšem delu pa je širok 100 metrov. Globina ne presega dveh metrov.
Včasih so na področju današnjega bajerja kopali glino. Tako je nastala jama, katero je zalil bližnji studenec. Glino so vozili v Komendo, kjer je bila razširjena lončarska in pečarska obrt. Iz bajerja teče potok Graben, imenujejo pa ga tudi Dobrova.
Pred prvo svetovno vojno so pozimi v bajerju lomili led, ki je služil gostilničarjem za hlajenje pijače in mesa. Z njim je upravljala Ribiška družina Medvode. Po letu 1993, ko se je bajer za nekaj časa posušil, ribolovni režim ni urejen, kopanje pa zaradi umazane vode ni priporočljivo.
Od tu smo se podali najprej skozi naselje Šinkov Turn, ki ima prav tako zanimivo zgodovino. V vasi je še vedno nekaj ostankov ruševin gradu, ki ga je leta 1240 sezidal baron Šenk pl. Osterwitz s Koroške. Sredi 17.stoletja so prvotni stolp podrli in postavili novo graščino, ki je bila kasneje večkrat prezidana. Pred drugo svetovno vojno je bila v graščini šola. Grad so 9. novembra 1943 požgali partizani, da se v njem ne bi naselili okupatorji. Zanimivo je, da so kasneje veliko ruševin domačini porabili za gradnjo hiš in tudi to, da bi se kraj po baronu Šenku moral imenovati Šenkov Turn namesto sedanjega poimenovanja Šinkov Turn.
Nismo šli po markirani grebenski poti na Mengeško kočo, ampak smo naredili daljši zavoj okoli hriba. Hodili smo po gozdnih kolovozih in prečili številne potočke, skakali čeznje po kamenju in predvsem občudovali vodnato gozdno področje. Pot nas je pripeljala do Mengeškega oz. Pristavskega barja, kot ga imenujejo domačini, oz. Ceguvnškega bajerja kot so ga pred desetimi leti, leta 2009, uradno poimenovali mengeški občinski svetniki. Tudi to jezero je nastalo umetno v opuščenem glinokopu. Je pa v njem čista voda in raj za ribe, race in dva bela laboda, enega od njiju smo jih videli tudi mi.
Od tu smo se povzpeli proti Mengeški koči na Gobavici, ki je bila zgrajena 1954 leta na višini 433 metrov. Malo pod vrhom smo prečili jaso, od koder je bil lep razgled na Kamniške Alpe s Kamniškim sedlom.
Pred kočo smo nazdravili Jadranki in Janezu za rojstni dan in se kmalu odpravili nazaj v dolino, tudi tokrat ne po grebenski, ampak po ti. spodnji poti mimo razpotij za Rašico in Dobeno. Ko smo z druge strani prišli do Phliškega bajerja, smo zaokrožili našo pot in se ob njem spet podali do avtomobilov.
Zapisala: mag. Franceska Žumer
Slike: Janez Planinc
