V torek, 22. januarja 2019, smo šli člani pohodniške skupine pri Društvu upokojencev Preddvor v Tamar. Udeležilo  se nas  ga je udeležilo 25 pohodnikov z vodnikom Janezom Planincem. S tremi kombiji smo se ob osmi uri odpeljali iz Preddvora proti Gorenjski, kjer so lep dan že  naznanjali s soncem obsijani  vrhovi gora. Naša pot se je pričela pri smučarskih skakalnicah v Planici, od koder smo se brez obotavljanja nemudoma odpravili proti Planinskemu domu  v Tamarju na višini 1108m.  Vzrok ni bilo le modro nebo, ampak predvsem precej nižje temperature kot so bile zjutraj v Preddvoru. Termometer je kazal minus 11 stopinj celzija. Na izpostavljenih mestih se je gotovo temperatura znižala še za kako stopinjo. Z ovitimi šali okoli obraza in kapami, najtoplejšimi rokavicami, skozi katere se nas je vseeno večine dotaknil mraz in z večinoma zaprtimi usti smo vsak po svojih zmožnostih pospešeno hodili po rahlo vzpenjajoči se zelo dobro utrjeni sneženi  poti.   Kljub mrazu smo občudovali zasneženo drevje, modrino neba, gorske verige Julijcev in z nekaj »ah, kako lepo« predvsem v mislih, smo po dobrih treh kilometrih in pol hoje  prispeli do konca doline. Tu nas je že pred vhodom pričakala dobrodošlica oskrbnika doma  s šilcem, ki je vsaj malo pregnal mraz iz kosti. Kljub razgledu smo se najprej odpravili v dom, kjer smo se pogreli, najedli in naklepetali, da smo si lahko najprej ogledali konec doline z obkrožajočimi gorami in nato nadaljevali pot nazaj v Planico.

Zgodovina gradnje prve koče sega v leto 1899, ko so jo zgradili pod vodstvom rateškega župnika Josipa Lavtižarja in je v zimi 1903/1904 podrl snežni plaz. Do danes je doživela številne obnove in prenove, menjavala lastnike, dokler ni 25. 4. 2013 dom prešel v last Agrarne skupnosti Rateče – Planica.

Pred kočo, ki je bila v senci, saj pozimi sem ne sežejo sončni žarki,  smo ponovili geografsko znanje o lesketajočih se vrhovih okoli nas  Jalovec, Slemenove špice, Velika Mojstrovka, Kotova špica in veriga Ponc. Skupinskemu slikanju je sledil odhod nazaj v Planico, ki je bil vsaj malo toplejši, da so se nam razvezali jeziki in je pot minila v prijetnem pogovoru. V Planici smo lahko občudovali planiške skalnice in nekaj skokov  na treningu skakalcev ter se miselno že odločili, da se čez 14 dni podamo na Struško v Karavanke.

Zapisala: mag. Franceska Žumer

Fotografije: Janez Planinc in mag. Franceska Žumer