S toplim soncem obsijane zeleneče strmine Zaplate so člane Igralske skupine Kulturnega društva Matije Valjavca Preddvor to nedeljo zvabile v svoje nedrje.

V letu 2000 so člani društva daleč stran od planinske poti v zavetju košatih smrek postavili znamenje v zahvalo za uspešne odrske predstave. Smisel postavitve znamenja je bil tudi v tem, da bo to kraj, ki bo združeval igralke in igralce tudi po tem, ko ne bo nihče več stopil na odrske deske.

Letošnji pohod do znamenja je bil že devetnajsti. V vseh pohodih je bilo zmeraj kaj navdušujočega. Pred petimi leti se je do znamenja  brez napora povzpel 87 – letni Ivan Markun, oče naše igralke Majde Markun, ki je zaslovela v komediji Žena trpežnega moža.

Letošnji pohod sta zaznamovala dva glavna junaka. Marjan Bogataj je na pot do znamenja na Zaplati na višino 1400 metrov popeljal Jožkota Gregorc, Fendetovega iz Mač. Jožko je že od rojstva slaboviden, saj ima le nekaj odstotkov vida na eno oko. Harmonija hoje med Marjanom in Jožkotom je bila tako velika, da človek komaj doume, da je takšen način hoje sploh mogoč. Ta naveza je vodila pohod in roko na srce, vsi, ki smo hodili za njima, smo bili počasnejši.

Jožko je ves čas eno od rok držal na Marjanovi rami. Na ta način je preko Marjanovega telesa dobival podatke o terenu na poti. Le tu in tam ga je Marjan opozoril na kakšno večjo skalo. In če jima je že  šlo na planinski poti tako odlično, smo bili pri njunem spuščanju  po skrotovičenem brezpotju po pobočju do Boštka, lahko še bolj navdušeni. Človek ima pri takšni hoji po strmem travnatem pobočju navzdol, že če dobro vidi, sam s seboj dovolj dela, ne pa da tako rečeno, ne vidi nič. Jožkotu tudi enkrat ni noga klecnila ali ušla čez travnato rušo. On je po pobočju Zaplate hodil kot doma v kuhinji! Bravo! Zato vse čestitke Jožkotu in dobrosrčnemu vodniku Marjanu! Božo Rehberger jima je zato povsem na mestu rekel: »Kapo dol!«  

Pri prijaznem oskrbniku Rajkotu v Koči v Boštku smo se pohodniki dodobra okrepčali. Poldan je zvonilo na Svetem Jakobu, ko smo se odpravili proti dolini. In ne boste verjeli. Marjan in Jožko, Polona in Marija so se v dolino odpravili po precej daljši poti.

»Mi gremo še na Svetega Jakoba,« je rekel Marjan, kot, da bi bilo to samo toliko kot iz Zgornje na Srednjo Belo. In potem so šli po ozki stezici iz Boštka čez Kogle proti Javorjevemu vrhu in naprej proti Potoški gori …

Ura še ni bila tri popoldan, ko je Marjan že poslal sporočilo: »Se že spuščamo s Svetega Jakoba!«    

To je dan, ki ti ostane v srcu. Hvala vsem!

Slavko Prezelj