Polstenje ali filcanje je ena najstarejših tekstilnih tehnik, predvsem ročno polstenje je že tonilo v pozabo. Sedaj, ko se želimo vrniti nazaj k naravi pa zopet prepoznavamo prednosti in vrednost teh izdelkov. Sama se s tem ukvarjam četrto leto. Izdelujem predvsem copate, nakit, polstena mila in skušam svoje znanje širiti in deliti naprej.

Tako smo se minulo soboto, 26. 11. 2016, člani TD Kokra zbrali in se lotili izdelave copat. Za vse prisotne je bila to prva izkušnja s polstenjem in na začetku kar nepredstavljivo, da bodo iz kupa česane olčje volne, ki sem jo pripravila za vsakega od njih po dobrih šestih urah dela nastali copati.

Začeli smo z nalaganjem volne na preprost ploščat model iz linoleja jo močili s toplo milnico, gladili in zopet dodajali nove plasti volne z obeh strani modela. Za iskušeno filcarko to predstavlja dve do tri ure dela, odvisno od velikosti copat. Po nanosu volne smo si vzeli čas za kratek počitek, prigrizek in klepet. Nato smo zopet zavihali rokave, si nadeli rokavice in začeli z drugo fazo. Pri tem smo najprej odstranili model nato pa z ožemanjem, stiskanjem in gladenjem dosegli, da se je copat skrčil za kar nekaj centimetrov do želene velikost in čvrstosti. Copate smo ročno oprali, strojno oželi, zatem pa mokre obuli in z rokami oblikovali vsak po svoji nogi. Nekateri so s pomočjo igle za suho filcanje in barvne volne  na koncu naredili na copate še kakšen motiv za lepši izgled.

Mislim, da so prisotni odšli domov s svojimi izdelki zadovoljni in ponosni na svoje delo.

                                                                                                                                                      Milena Jenko